Recenzije knjig

Bohumil Hrabal – PREBUČNA SAMOTA

K pisanju tega bloga sem se spravljala kar dolgo časa. Bojim se, da ne bom znala ubesediti vsega, kar mi je ta knjiga dala.

Roman češkega pisatelja Hrabala z naslovom Prebučna samota, sem brala za lokalni knjižni klub. Moja zgodba s Prebučno samoto se je začela zelo negotovo, pravzaprav sem si med branjem dolgo časa mislila, da mi ta knjiga ne bo dala ničesar. Da o njej na srečanju kluba ne bom znala povedati niti dveh stavkov. Na koncu se je izkazalo, da sem se le s težavo držala nazaj, da ne bi celotno srečanje govorila samo jaz. Prebučna samota je postala eno mojih največjih odkritij tega bralnega leta, je tak mali biser, eden izmed tistih, katerega vrednost še dodatno spoznaš skozi pogovor o vsebini in genialnosti tega romana z drugimi bralci.

O avtorju:

Bohumil Hrabal spada med najpomembnejše češke avtorje druge polovice 20. stoletja. Po poklicu je bil pravnik, vendar je ta poklic opravljal le kratek čas, kasneje je opravljal različna fizična dela. Njegovo življenje je bilo zelo nenavadno in prepleteno z njegovim ustvarjanjem. Snov za svoje zgodbe je črpal iz resničnih dogodkov in oseb ter iz lastnih izkušenj. Bil je daleč od podobe akademsko urejenega pisatelja. Bralci so ga oboževali, kritiki so ga hvalili. Njegove knjige so izhajale v velikanskih nakladah in na dan, ko je izšla kakšna nova, so bile pred knjigarnami dolge vrste. Med njegova najboljša dela spadajo Stregel sem angleškemu kralju; Mestece, v katerem se je ustavil čas; triologija Poroke v hiši in Prebučna samota. Leta 1997 je padel skozi okno bolnišnice med krmljenjem golobov (po uradni verziji, po verziji njegovih prijateljev pa je storil samomor). (Povzeto po spremni besedi Nives Vidrih.)

»Petintrideset let delam na odpadu starega papirja in to je moja ljubezenska zgodba.«

S tem stavkom se prične Prebučna samota, ki pripoveduje o Hanti, ki že 35 let dela v stiskalnici papirja. Kraj dogajanja je postavljen v socialistično Prago, v kateri je bila cenzura literarnih del nekaj vsakdanjega, deležen je je bil tudi avtor sam in sicer tudi prav s tem romanom. Pripovedovalec romana je prvoosebni, večino časa pa spremljamo njegove misli o prešanju starega papirja, življenju in vsemu znanju, ki ga je proti svoji volji pridobil. Cenzura konec koncev nima prave moči, saj ideje živijo naprej v glavah ljudi.

»Tako sem proti soji volji postal moder in zdaj ugotavljam, da so moji možgani s hidravlično stiskalnico stisnjene misli, zavoji zamisli, Pepelkina ptička je moja glava, ki so ji zagoreli lasje, jaz pa vem, kako so morali biti še čudovitejši časi, ko je bilo vse vedenje zapisano samo v človeškem spominu, takrat, če bi hotel kdo stiskati knjige, bi moral stiskati človeške glave, pa tudi to ne bi nič pomagalo, kajti prave misli prihajajo od zunaj, poleg človeka so kot rezanci v kangli, tako da koniaši celega sveta zaman zažigajo knjige, in če so te knjige zabeležile nekaj, kar velja, je slišati samo tihi smeh zažganih knjig, kajti prava knjiga vedno usmerja drugam in ven.«

Morda se nam zdi poklic stiskalca papirja precej grozen, vendar Hanta v njem najde strast, je iskalec lepega v grdem, čeprav okrog njega plešejo miši in se po podtalju Prage pretakajo fekalije. Glavnega junaka njegov poklic pravzaprav definira in sanja o tem, kako bo za odhod v pokoj kupil svojo lastno stiskalnico. Ali se nam Hanta zato smili, ker očitno drugega kot službe nima? Ali mu zavidamo, ker svoj poklic predano opravlja in ga tako zelo ljubi?

Roman nas vabi tudi k razmisleku o tem, ali več vedeti pomeni živeti težje, bolj nesrečno življenje? Ali z manj vedenja, manj izobrazbe, z bolj preprostim življenjem pride tudi več neobremenjenosti, več sreče?

V romanu je precej prisotna tudi politična tematika. Od kritike fašizma in komunizma in že omenjene cenzure ter razvrednotenja poklicev. Na Češkem je po drugi svetovni vojni vladal komunistični totalitarni režim. V 70ih in 80ih letih prejšnjega stoletja je bila na Češkem izobrazba nevarna. V tem času so s čeških univerz izginjali celotni oddelki, univerzitetni profesorji so tako ostali brez služb… (Nekaj malega znanja o tem vam bo pri branju prav prišlo, jaz sem se o tem pozanimala šele po končanem branju.) V tem smislu, se mi zdi Prebučna samota še vedno aktualna, dotika se tudi kvantitete dela, ki je pomembnejše od kvalitete. To se v tem svetu, ki ves čas hiti, zdi še kako znano…

Konec koncev pa je to tudi roman o moči branja in literature. Moč, ki se je bralci še kako dobro zavedamo.

»In jaz ob vznožju gore papirja lezem vase kot Adam v grmovju, s knjigo med prsti odpiram preplašene oči v drug svet, kot sem v njem pravkar bil, kajti jaz, ko se poglobim v branje, sem čisto drugje, v besedilu sem, sam se temu čudim in moram z občutkom krivde priznati, da sem res bil v sanjah, v najčudovitejšem svetu, da sem bil v samem srcu resnice.«

Čeprav Prebučno samoto prevevajo zelo težke teme, pa me je Hrabal v enem izmed poglavij, zabaval kot že dolgo nobena knjiga ne. To je del romana, v katerem pripoveduje zgodbo o Mančinki, svoji ljubezni iz mladih dni. Več ne izdam. Če je kdo knjigo bral, pa me zanima, kako se je Mančinkina zgodba zdela vam.

Pomembno vlogo v romanu ima kompaktiranje, ki je metafora za človeško identiteto, za družbo, pisanje in branje ter za življenje in smrt. Hanta noče biti stisnjen in oblikovan v idejni kalup, temveč želi to storiti pod svojimi pogoji. Želim si biti kot Hanta, življenje živeti zase, ne za druge.

Roman je bogat z metaforami in simbolizmom. Stavki so zelo dolgi, tam kjer bi drugi avtorji postavili piko, Hrabal postavlja vejice in proza že skoraj spominja na poezijo. Zato je ta knjiga precej naporna za branje. Vsaj meni je bila. Prebirala sem jo počasi, kljub temu, da je zelo kratka. Če imate radi zahtevnejšo literaturo in vam je ta v izziv vsekakor priporočam, da se lotite te češke klasike in zagotavljam vam, da boste na njenih stotih straneh našli mnogo življenjskih resnic.

Prebučno samoto bo verjetno tisoč oči prebralo na tisoče različnih načinov. To je njen čar in njena lepota. Že ob samem naslovu za trenutek zastanem in razmišljam o pomenu teh dveh besed. Prebučna. Samota. Velikokrat jo čutim. Buči in tu in tam postane prebučna. Vendar ne v trenutkih, ko sem sama. Prav nasprotno. Največkrat ko to nisem.

Tako zelo hvaležna, da je to krasno delo literature našlo pot k meni.

Vonjpoknjigah ocena:4/5 (5ico bi dobil, če bi bilo branje bolj tekoče :))

Naslov: Prebučna samota

Avtor: Bohumil Hrabal

Založba: Cankarjeva založba

Leto izida: 1994

Št. strani:100

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.