Bralna potovanja

Bralna potovanja 2. – VENEZUELA in Hči Španke

Z bralnimi potovanji ostajam v Južni Ameriki. Tokrat sem se podala v Venezuelo z romanom Hči Španke. Hvala založbi Vida, ki mi je poslala recenzijski izvod.

Karina Saiz Borgo – HČI ŠPANKE

Ko je leta 1498, med svojim tretjim potovanjem v Amerikah, Krištof Kolumb plul v bližini delte Orinoco in pristal v zalivu Paria (na ozemlju današnje Venezuele), je očaran nad prizorom in velikim tokom sladke vode, v pismu kraljici Isabelli zapisal, da je dosegel nebesa na Zemlji.

Venezuela je danes žal daleč proč od zemeljskega raja. Čeprav je to dežela, ki skriva ogromno naravnih lepot in spada med 17 držav z najbolj pestrim živalskim kraljestvom pa velja za eno najbolj nevarnih dežel na svetu.

Roman Hči Španke, ki je pred kratkih izšel pri založbi Vida, odstira najbolj temačno stran Caracasa, glavnega mesta Venezuele.

Pred branjem knjige o stanju v Venezueli nisem vedela prav veliko. Znano mi je bilo, da so razmere tam zaostrene, da jo pesti revščina in da se državljani iz nje na veliko izseljujejo. Še zdaleč pa se nisem zavedala razsežnosti bede, ki tam v resnici vlada. Sicer pa je tudi velika razlika ali o dogajanju bereš v novicah ali v romanu. Dobra literatura se te lahko precej bolj dotakne in zabriše mejo med golimi informacijami in dejanskim doživetjem. In kot je avtorica, ki je sicer novinarka, sama povedala v enem izmed intervjujev, če nam nefikcija ponuja odgovore, nam fikcija postreže z vprašanji, prisili nas razmisliti o stvareh, za katere mislimo, da jih razumemo.

Hči Španke je brutalno krut roman o golem preživetju. V krvavem Caracasu  življenje pravzaprav ni več vrednota. Smrt preži za vsakim vogalom.

»V mestu je bilo več krematorijev kot mrliških vežic. Ljudi so tja dovažali in odvažali kot hlebce kruha, ki jih je primanjkovalo na policah, a so nam deževali po spominu vsakič, ko smo pomislili na lakoto.« (str.11)

To je roman o izgubi. Izgubi ljubljene osebe, izgubi identitete, izgubi države. Zgodba o izgubi pripadnosti. Pa tudi o človekovi moči v najhujših trenutkih. Opisi dogajanja v Caracasu so vznemirljivi, trpki in hkrati očarljivi. Na trenutke ima jezik Karine Sainz Borgo pridih poetičnosti, je nasprotje grozne zgodbe. Ob branju sem se potopila v lepoto njene proze. Je pa to izjemno boleča pripoved ter knjiga polna jeze, melanholije in besa ob izgubi narodnosti.

Glavni lik romana je Adelaida Falcon. Že na prvi strani izvemo, da ji je pravkar umrla mama. Osamljena in zapuščena se tekom romana spopada z življenjem po mamini smrti, v nevarnem Caracasu. Skozi njeno pripoved, se naučimo ogromno o politični situaciji v državi in o podrobnostih življenja v nestabilnosti in nasilju, ki tam vlada.

»Edina stvar, ki je v tisti državi zares delovala, je bil stroj za ubijanje in ropanje, aparat za plenjenje. Gledala sem jih, kako so rasli in postajali del pokrajine, vsakdanji pojav; prisotnost preoblečena v kaos in nered, ki jo je ščitila in hranila Revolucija.« (str. 53)

Adelaida je živa, a se počuti mrtvo.  A vseeno naredi vse kar lahko, da bi se rešila iz na videz brezupne situacije. Več o sami vsebini vam ne bom izdala. Čeprav se vam bo morda zazdelo, da je knjiga zgolj politično leposlovje, pa vam zagotavljam, da je še mnogo več kot to. Izgubo Adelaidine matere lahko intrepretiramo na več načinov, lahko je to izguba Venezuele, za njene državljane in kot avtorica sama pravi, to ni država, ki so jo nekoč poznali. To ni njihova država.

»Nismo bili več država, postali smo greznica.« (str. 110)

Lahko pa je to preprosto zgodba za vse, ki so na tak ali drugačen način izgubili svoje mesto na tem svetu. Je pomembna zgodba. Je zgodba, ki vam jo srčno priporočam v branje, če imate radi tudi literaturo, ki ne prinaša samo srečnih koncev in optimističnega vzdušja. Čeprav je pripoved zelo črna, pa v njej vseeno lahko ugledamo kanček upanja. Vse pohvale tudi prevajalcu Jaku Andreju Vojevcu, ki je po mojem mnenju opravil izvrstno delo.

Branje tega izvrstnega romana me je spodbudilo, da sem o situaciji v Venezueli raziskovala dalje. Praktično zalepljena sem bila na ekran računalnika, ko sem si ogledovala razne dokumentarce o življenju v Venezueli in sem z grozo ugotavljala kako krut je lahko vsakdan, če se rodiš na »napačnem« delu sveta. Hvaležna sem za svojo državo, toliko bolj po tem novem znanju, ki sem ga s to bralno izkušnjo pridobila.

O avtorici:

Karina Sainz Borgo se je rodila in odraščala v Caracasu, kjer je kot novinarka tudi začela svojo kariero. Leta 2006 je imigrirala v Španijo. Nazadnje je svojo rodno državo obiskala leta 2013, od takrat pa se tja več ni vrnila, saj pravi, da to ni več država, kot jo je nekoč poznala ona. Tista država ne obstaja več. Ljudje iz njenega venezuelskega življenja pa so duhovi, brez življenja v očeh.

Vonjpoknjigah ocena: 4/5

Naslov: Hči Španke

Avtorica: Karina Sainz Borgo

Prevajalec: Jaka Andrej Vojevec

Založba: Vida

Leto izida: 2020

Št. strani: 222

Še več o Venezueli:

V nadaljevanju te objave bom še malce spregovorila o najbolj krutih dejstvih, ki sem jih o Venezuli dodatno odkrila. Če te je zanimala le recenzija knjige, lahko torej nehaš brati, če pa tudi tebe zanima še kaj več, pogumno nadaljuj.

Revne države ponavadi povezujemo s pomanjkanjem naravnih danosti, velikokrat so to denimo države sredi puščave ali pa države, v katerih divjajo vojne, večina držav na seznamu najrevnejših na svetu se nahaja v Afriki. Venezuela pa ne leži sredi puščave, niti v Afriki, ima naravne danosti, pravzaprav ima največjo zalogo nafte NA SVETU. Nedavna raziskava življenjskih pogojev, ki je bila objavljena na Katoliški Univerzi Bello v Caracasu (UCAB) kaže, da je Venezuela postala najrevnejša država Latinske Amerike in Karibskega otočja. V letu 2019 je povprečen dnevni zaslužek v državi znašal 72 U.S. centov na dan. Na osnovi prihodka so izračunali, da 96 % Venezuelcev živi v revščini, 70 % od tega pa v ekstremni revščini. Te številke so srce parajoče. Podatek, da je po ocenah od leta 2015 Venezuelo zapustilo okrog 4 milijone njenih državljanov, kar je več kot 10 % celotnega prebivalstva te države, ni torej nič kaj čuden.

V Venezueli primanjkuje hrane in zdravil, portal gov.si recimo Slovencem, ki bi se morda odločili za potovanje v Venezuelo svetuje, da si s sabo nesejo osnovne higienske pripomočke (deodorant, gel za tuširanje, higienske vložke…), saj jih tam preprosto ne moreš kupiti. Pogosti so izpadi elektrike, oskrba s pitno vodo je slaba. Za en dolar si leta 2017 dobil sto tisoč bolivarjev. Leta 2007 je bilo to razmerje ena proti tri. Hiperinflacija je tako velika, da so denar raje kot bi ga šteli, začeli preprosto tehtati. Obrok v restavraciji stane šestino solidne plače, športni copati plačo in pol.

Poleg revščine v državi vlada tudi nasilje, veliko je protestov proti trenutni vladi, ki pa ne potekajo mirno.  V Venezueli se umor zgodi vsakih 21 minut. Caracas ima eno najvišjih stopenj umorov na svetu med prestolnicami –  122 umorov na 100 000 prebivalcev.

Korupcije je ogromno. Odkritje nafte je še poslabšalo politično korupcijo.  Diplomat Juan Pablo Perez Alfonso je nafto označil za »hudičev iztrebek«, kar je v Venezueli pogost izraz.

Hugo Chavez, ki je Venezueli predsedoval pred zdajšnjim predsednikom Madruom, je precej zmanjšal revščino, vendar je vsa ekonomija države večinoma temeljila na nafti in ko so njene cene padle, je seveda z njo začela padati tudi Venezuela. Kopičenje oblasti v izvršilni veji oblasti, ki se je začelo v času predsedovanja Chaveza, je venezuelskim oblastem omogočilo ustrahovanje, cenzuriranje in kaznovanje kritikov vlade. Brutalno zatiranje drugače mislečih, ki se je zaostrilo leta 2014, je privedlo do preganjanja političnih nasprotnikov, več deset pobojev, na tisoče aretacij in zlorab in mučenja pridržanih. Skrb za človekove pravice oz kratenje le teh v Venezueli so izrazile številne organizacije za človekove pravice. Zaskrbljujoči so tudi napadi na novinarje, razmere v zaporih, izvensodne usmrtitve in izginotja.

Če vas zanima še več, vam priporočam ogled youtube dokumentarca, ki sem si ga ogledala tudi jaz (je v dveh delih). Novinar in njegova ekipa so verjetno tvegali kar precej, da so ga lahko posneli. Kot zanimivost: med komentarji pod posnetkom, sem opazila nekaj komentarjev iz Kenije, v katerih so Kenijci zapisali, da je živeti v KENIJI v primerjavi z Venezuelo neprimerno boljše. Verjetno nihče izmed nas ne bi življenja v Sloveniji zamenjal za življenje v Keniji, kaj šele potemtakem z Venezuelo.

Situacija je vsekakor grozna. Lepšega pridevnika ne najdem. In trajalo bo še dolgo, da se bodo stvari v Venezueli obrnile na bolje. Upam vsaj, da se lahko.

 

Ostali viri s katerimi sem si pomagala pri nastajanju te objave:

https://www.wikipedia.org/

https://www.telegraph.co.uk/travel/destinations/south-america/venezuela/articles/venezuela-facts/

https://www.hrw.org/americas/venezuela

https://www.telegraph.co.uk/travel/destinations/south-america/venezuela/articles/venezuela-facts/

https://www.rtvslo.si/tureavanture/kje-je-jan/venezuela-raj-ki-propada/440164

Dodaj odgovor