Bralna potovanja

INTERVJU – Andrea iz Venezuele

Moje drugo bralno potovanje me je z romanom Hči Španke, avotorice Karine Sainz Borgo, odneslo v Venezuelo. Ta izredni roman, katerega recenzijo najdete tu, nam odstira življenje v sodobnem Caracasu, če temu sploh lahko rečemo življenje… Razmere v Venezueli so namreč katastrofalne in ta država velja za eno najnevarnejših na svetu. Vse to je botrovalo temu, da je v zadnjih šestih letih Venezuelo zapustilo kar 10 % njenega prebivalstva. Tudi tokrat se mi je zdelo, da bi bilo zanimivo, če bi o tej državi izvedeli še kaj več. Preko Katarine, ki usvarja popotniški blog https://lahkihnog-naokrog.si/ sem tako našla Andreo, mlado Venezuelko, ki trenutno živi v Evropi. Katarini se zahvaljujem za kontakt, Andrei pa za sodelovanje v intervjuju. Več o njeni zgodbi boste seveda izvedeli v nadaljevanju.

Pozdravljena Andrea, najlepša hvala za pripravljenost na sodelovanje v tem intervjuju. Se nam lahko za začetek na kratko predstaviš?

Lep pozdrav vsem! Sem 29-letno venezuelsko dekle, ki trenutno živi v Lizboni, na Portugalskem. Študirala sem avdiovizualno komunikacijo v Valencii, v Španiji in se preselila na Portugalsko v sklopu Erasmus projekta, vendar je od tega minilo že 5 let in še vedno sem tukaj, ostala sem zaradi ljubezni.

Zaposlena sem kot strokovnjakinja za marketing, kar pomeni, da pomagam drugim ljudem pri oglaševanju na socialnih omrežjih. To je nekaj v čemer res uživam, saj se vedno znova učim novih stvari, izzivov pa mi ne manjka.  Pišem tudi svoj potovalni blog in ustvarjam vsebino za socialna omrežja. To počnem večinoma kot hobi, vendar pa vseeno gledam na to tudi kot na drugo službo.

Imam tudi druge hobije, na primer šivanje oblačil, branje, fotografiranje, rada pa tudi gledam filme in serije.

Rojena si bila v Venezueli in tam živela prvih 16 let svojega življenja. Hči Španke, roman venezuelske avtorice Karine Sainz Borgo pripoveduje večinoma o težkih razmerah v Venezueli… Kakšni so tvoji spomini na Venezuelo in tamkajšnje življenje? Dobre in slabe strani?

Nazadnje sem bila v Venezueli pred 13 leti. Stvari so bile slabe, vendar si nihče niti v sanjah ni predstavljal, da bodo postale take kot so sedaj.

Moji spomini na Venezuelo so zelo megleni. Spominjam se, da je bilo moje otroštvo krasno, precej smo potovali in vsake toliko hodili na počitnice v letovišča. Obiskovala sem zelo dobro šolo (eno najboljših v Valencii) in bili smo srečna, velika družina, z veliko strici, tetami, bratranci, sestričnami in starimi starši. Vsak rojstni dan in praznike smo praznovali skupaj. Velikokrat smo hodili na plažo, saj je bilo vedno toplo. Ljudje so bili prijazni, vljudni in radodarni, tudi če jih nisi poznal… Zame je bilo to dovolj.

Andrea z družino na praznovanju rojstnega dneva njene babice.

Edina stvar, ki mi ni bila dovoljena, je bila ta, da bi se sama sprehajala okrog naše hiše, da bi šla sama na avtobus ali iz šole… Nimam veliko spominov o sprehodih po ulici brez prisotnosti mojih staršev. Če sem se družila s prijatelji, je bilo to vedno v naši ali v njihovi hiši ali pa v nakupovalnem središču, vendar so me tja vedno peljali starši, nisem smela iti sama.

Na srečo nisem nikoli doživela ugrabitve ali kakršnegakoli napada, moje starše pa so večkrat oropali in prav tako veliko ljudi iz moje okolice. Že takrat je bilo nekaj normalnega, da si slišal, da je bil nekdo na ulici ali celo doma oropan, ugrabljen ali umorjen in hitro si nehal preštevati takšne zgodbe. Najhuje je bilo, da se te grozote niso dogajale le ponoči, ampak tudi opoldne, na ulici polni ljudi. Nisi se počutil varno in ker se stvari niso izboljšale, se varnega ne moreš počutiti tudi zdaj.

V Španijo si se preselila pri šestnajstih. Si odšla s svojo družino? Kakšna je bila ta sprememba? Je bilo zate težko?

Teta z njeno družino se je prva izselila iz Venezuele, nekaj let pred mano. Ko smo se za selitev odločili tudi mi, sem bila jaz prva, ki je odšla k teti v Španijo. Nekaj mesecev za mano je prišel še moj brat in eno leto sva živela s teto, nato se nam je pridružil še oče in skupaj smo najeli stanovanje. Mama je v Španijo prišla 4 leta za nami, saj je imela v Venezueli še opravke s prodajo hiše in urejanjem papirjev, da je lahko zaprosila za zgodnejšo upokojitev.

Bila sem zelo motivirana za nov začetek, zato ob selitvi nisem bila žalostna ali jezna, čeprav je bilo malce težko. Morala sem se prilagoditi in se hitro naučiti vseh kulturnih običajev, da sem se lahko vključila. Potrebovala sem približno eno leto, da sem se počutila bolj sproščeno. Ni bilo lahko spoznati novih prijateljev, čeprav sem se s sošolci lahko pogovarjala, ko pa so leta minevala, sem se počutila vse le bolj vključeno in Španija je začela postajati moj dom.

Ali pogrešaš kaj v zvezi z Venezuelo?

Seveda, pogrešam hrano, pogrešam pomlad, ki traja celo leto, pogrešam čudovito pokrajino, ki si jo lahko občudoval iz mesta, pogrešam opazovanje večernega letenja papig, pogrešam občutek, ko mi ni bilo treba dvomiti, da je to res moj dom… Najbolj pa pogrešam imeti celotno družino v istem mestu ali vsaj v isti državi in to, da smo se kadarkoli lahko srečali. Zdaj smo razseljeni po svetu in večine mojih sorodnikov nisem videla od selitve iz Venezuele, 13 let nazaj.

Kaj je največja razlika med življenjem v Venezueli in Španiji?

Čeprav bi zdaj rekla, da so Španci toplejši v primerjavi s prebivalci drugih evropskih držav, pa je vsekakor največja razlika med življenjem v Venezueli in Španiji ta, da so Venezuelci še toplejši ljudje.

V dobrih časih si lahko prijatelje našel kjerkoli, vsi so bili prijazni en do drugega in tudi tujci so bili vedno vabljeni na zabave ali srečanja. Venezuleci so (ali so bili) zelo odprti ljudje, sprejmejo te medse, ne glede na to od kje prihajaš.

Si se po selitvi kdaj vrnila v Venezuelo? In če ne, bi se?

Nisem se. Včasih sem si vrnitve želela. Zdaj, ko v Venezueli ni več veliko “mojih” ljudi in ko se situacija slabša iz dneva v dan, se tega ne veselim.

Želim se vrniti zaradi vseh krasnih krajev, ki jih še nisem obiskala, ali se jih ne spomnim… Vendar bo to šele, ko se bom lahko sprehajala s fotoaparatom in telefonom v roki in se ob tem počutila varno.

Ali poznaš druge Venezuelce, ki so ravno tako zapustili svojo državo in zdaj živijo v tujini?

Dandanes so Venezuelci razpršeni povsod po svetu. Prijatelje imam na Finskem, v Avstraliji, na Kitajskem, v Nemčiji, Italiji, v Dubaju.. Imam celo prijatelja, ki je nekaj časa živel v Uzbekistanu! Torej ja, to je nekaj normalnega.

Kateri državi praviš dom?

To je zame zapleteno vprašanje. Rodila sem se v Venezueli in tam preživela prvih 16 let svojega življenja, nato sem 8 let živela v Španiji in se tam skoraj počutila kot doma. Zdaj sem na Portugalskem, nekaj časa pa sem živela tudi v Dominikanski republiki… Zato se počutim kot v “limbu”. Rekla bi, da je moj dom kjerkoli sem in se počutim srečno.

Ustvarjaš tudi blog, ki se imenuje La mochila al hombro. Kaj pomeni ime tvojega bloga? (https://lamochilaalhombro.com/)

Pomeni dobesedno “nahrbtnik na ramenih”. Ko vzameš svoj nahrbtnik in odideš na lov za novo pustolovščino.

Tvoj blog se osredotoča predvsem na tvoja potovanja, na njem pa najdemo tudi informacije o tvojem projektu Safari azul. Ali nam lahko poveš kaj več o tem projektu in kaj te je navdihnilo, da si ga začela?

Lansko leto sem si želela ustvariti nekaj, kar bi bilo povezano s potovanji, naravo, divjimi morskimi živalmi ter z varovanjem narave in opazovanjem živali v njihovem naravnem habitatu in tako sem prišla na idejo za Safari azul, kjer lahko ljudje z mano potujejo na različne destinacije po svetu in plavajo z delfini, kiti, morskimi psi in drugimi divjimi živalmi in se hkrati učijo, kako jih lahko zavarujemo.

Safari Azul: Pripravljeni na plavanje z delfini na Azorih.

Katera je tvoja najljubša destinacija za potapljanje?

Do zdaj sem se potapljala v Španiji, na Portugalskem in v Dominikanski republiki, vse destinacije so bile magične, vendar sem se še posebej sproščeno in navdušeno počutila v toplih vodah Dominikanske republike.

Seznam držav, ki si jih obiskala je navdihujoč! Kaj ti je pri potovanjih najbolj všeč in kaj je bil povod, da si zažela potovati po svetu?

Hvala! Pri potovanjih obožujem to, da te naredijo bolj skromnega, bolj tolerantnega in odprtega.

Potovanja so me vedno privlačila, saj sem odkar pomnim, že s starši odkrivala nove čudovite kraje in nove pokrajine ali mesta me še vedno navdušujejo, ne glede na to kje sem.

Andrea v Parizu.

Kaj ti pri potovanjih ni všeč?

Ni mi všeč, da se svet zdi tako velik, da je nemogoče videti vse!!

Katera destinacija je na vrhu tvojega “bucket list-a”?

Avstralija je precej pri vrhu seznama že zelo, zelo dolgo. Pravzaprav sem planirala, da jo obiščem letos, vendar to ni bilo mogoče.

Na tvojem blogu sem zasledila, da si obiskala tudi Slovenijo. Kakšni so bili tvoji vtisi in kaj te je najbolj presenetilo?

Res je! Obiskala sem Ljubljano, Bled in Piran, ko sem potovala v Balkanske države, 2 leti nazaj. Slovenija in njena raznolikost, kljub njeni majhnosti, mi je bila res všeč. Ko sem bila v Ljubljani, sem se počutila, kot da bi lahko tam tudi živela. Slišala sem, da je Bled zelo turističen in nekaj ljudi mi je zaradi tega tudi odsvetovalo obisk, kar razumem, a Bled je res razpihal moj um. Piran pa ima lepo obalo, kjer lahko sediš več ur in opazuješ horizont.

Andrea na Bledu.

Iz fotografij venezuelske narava, ki sem jih videla, izgleda kot čudovita država. Katere kraje si obiskala, ko si še živela tam in bi jih priporočila za obisk tudi drugim?

Andrea z družino v kraju Colonia Tovar, ki ga imenujejo tudi Nemčija Karibov.

Potovala sem v otroštvu, zato se večine krajev, ki sem jih obiskala, ne spomnim. Potovala pa sem le po severnem delu Venezuele. Veliko lepši kraji se skrivajo na jugu, kot na primer La Gran Sabana in Angelov slap. Upam, da jih nekega dne lahko obiščem!

Prepričana sem, da so ti potovanja ogromno dala. Kaj meniš – zakaj bi ljudje morali potovati?

Potovanja te naučijo kako biti boljši človek, naučijo te, da je svet velik in da obstaja veliko različnih realnosti in “resnic”, ki se jih moraš naučiti, da lahko sprejmeš druge. Predvsem pa te naučijo, da je več dobrih ljudi kot slabih. Vsak bi moral potovati in se poleg tega vsaj enkrat podati tudi na “solo trip”!

Povedala si mi, da obožuješ knjige! Za konec tega intervjuja se zato pogovoriva še malce o njih. Katera je bila zadnja knjiga, ki si jo prebrala? Ti je bila všeč?

Ena izmed zadnjih knjig, ki sem jih prebrala je bila The Bosnia List: A Memoir of War, Exile, and Return Susan Shapiro in Kenana Trebincevića. Ko sem potovala po Balkanu, se me je zgodba o vojni na Balkanu močno dotaknila. Pred tem tega dela zgodovine nisem poznala in ko sem slišala zgodbe o dogajanju v Sarajevu, sem si močno želela izvedeti še več o tem in tako sem na enega izmed zadnjih dni izleta po Bukarešti našla to knjigo in si jo takoj kupila. Dobesedno požrla sem jo in bila presenečena nad vsemi stvarmi, ki so se dogajale in jo priporočam vsem, ki želijo iz prve roke izvedeti še več o tej vojni.

Vem, da je zelo težko izbrati eno posebno knjigo, vendar vseeno, katero knjigo bi priporočala v branje mojim bralcem? Lahko izbereš tudi več kot eno :D.

Andrea s špansko izdajo Kradljivke knjig.

Res je! Težko je izbrati le eno! Knjige, za katere bi rekla, da se jih bom vedno spominjala so: Če ubiješ oponašalca, avtorice Harper Lee; Male ženske, avtorice Louise May Alcott, Kradljivka knjig, avtorja Makusa Zusaka in Roots, Alexa Haleya.

 

Opomba:Vse fotografije so iz Andreinega osebnega arhiva.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.