Recenzije knjig

INTERVJU – ERIKA – ARGENTINSKA SLOVENKA

Knjiga avtorice Brine Svit, Slovenski obraz mi je odstrla pogled v življenje argentinskih Slovencev in njihovih zgodb. Ker so v knjigi zbrana predvsem pričevanja prve in druge generacije slovenskih izseljencev v tej južnoameriški državi pa me je radovednost vodila k temu, da poiščem tudi koga iz mlajše generacije, želela sem si o življenju Slovenca v Argentini, po možnosti mojega vrstnika, izvedeti še kaj več. Eriko Urbančič Omahna sem našla na instagramu in jo zaprosila za intervju. Z veseljem je nanj pristala in v tem prispevku si lahko preberete najin pogovor.

Razmišljala sem ali njeno argentinsko slovenščino spremenim v takšno, kot smo jo vajeni tu, v Sloveniji. Nato pa sem v njenih odgovorih popravila le nekaj malenkosti, sicer pa besedilo pustila tako, kot mi ga je poslala. Zdelo se mi je, da boste skozi njen jezik tako še bolje začutili njeno zgodbo in govorico slovenskih izseljencev, ki že skoraj stoletje negujejo slovenščino tako daleč od doma, v latinski državi, na drugi strani oceana.

Erika, hvala ker si sprejela sodelovanje v intervjuju, prosim če se nam lahko najprej na kratko predstaviš. 

Jaz sem Erika Urbančič Omahna, stara sem 31 let in živim v Buenos Airesu, v Argentini. Po poklicu sem prevajalka španščine in angleščine (specializacija v literaturi ter znanstvenih in tehničnih tekstov).
Moji hobiji so čisto enostavni: rada berem, grem na sprehod (tukaj kjer sem, nimamo hribov, a malo zelenega dobim v kaotičnem Buenos Airesu). Med sprehodom je vedno kakšna knjižnica v mestu, ali grem na kavico, in skoraj zmeraj grem na buenosaireško pokopališče La Recoleta. Ja vem, to zgleda malo žalostno, a je najlepše pokopališče na svetu, kjer si lahko kdorkoli ogleda veličastne spomenike. Znani ljudje so tukaj pokopani: politiki, kulturne osebnosti, novinarji, glasbeniki…
Ampak moj najljubši kraj je pa knjižnica El Ateneo Grand Splendid. Tam brskam po knjigah lahko ure in ure in ko sem že zmatrana, se pa vsedem na tla in berem. Znana je, ker je bil tu teater in zdaj je pa knjigarna. Vsi jo pridejo obiskat, iz vseh krajev sveta in to mi je zelo všeč.

Erika v knjigarni El Ateneo Grand Splendid
Erika v knjigarni El Ateneo Grand Splendid.

Tudi rada pišem, to pa ljubim z vsem mojim srcem. Skoraj vse je v angleščini, ker to mi gre kar naravno.
Stari starši so prišli v Argentino leta 1948. Po mamini strani je stari ata Jože Omahna, ki se je rodil v Kamniškem okraju in stara mama Olga Šemrov, ki je bila iz Rakeka. Po očetovi strani so pa iz Čateža, stari ata Slavko Urbančič in stara mama Cilka Maček.

Slovenska skupnost v Argentini je zelo aktivna. Zakaj misliš, da je temu tako?

Od kadar sem se jaz rodila, so mi stari starši zmeraj govorili o Sloveniji in kako so prišli v Argentino. Seveda vse doma je bilo po slovensko, španščino smo se nekateri naučili šele, ko smo začeli vrtec v argentinski šoli.
Brali smo slovenske zgodbe, poslušali slovensko glasbo in imeli slovenske navade. Sveta maša ob nedeljah v Slovenskem domu  je bila zakon. Tam so se stari starši srečali po maši in prireditve so zmeraj bile o Sloveniji in naših koreninah.
Jaz mislim, da smo tako aktivni, ker so nas vzgojili z ljubeznijo do materinskega jezika, do vere in do dežele. Ni bilo dneva, da niso ali nismo omenili Slovenije in to se vidi na različnih dogodkih, ko se vsi dobimo.

Kako si se ti vključevala v dejavnosti slovenske skupnosti?

Veselim se tega vprašanja. Mislim, da to mi gre kar po krvi. Sestra od moje stare mame, gospodična Anica Šemrov, je osnovala slovenske šole. Ona je dala pobudo za prostore, kjer se bi otroci šli učiti slovenščino in napisala je tiste knjige, ki smo jih imeli v prvem razredu, ko smo se učili pisati. Ko je Anica umrla leta 1988, je pa moja stara mama Olga nas učila v šoli in na takšen način končala delo, ki ga je začela njena sestra.

Sestri Olga in Anica

Stari ata je imel čez petje. Na vsako prireditev je šel igrat klavir in doma se je tako tudi zabaval. Zbor je ustanovil in tudi tako je mene naučil pesmi, ki jih je on pel doma v Sloveniji.
Jaz nisem nikoli učila, a sodelovala sem zmeraj. Vsi se poznamo in zmeraj, ko sem nekoga srečala, so mi vprašali: “Čigava si pa ti?” in so takoj vedeli da sem hčerka od “Olgice in Francita” in vse kar sta stara mama in sestra naredila za skupnost, ko so Slovenci prišli tu.
Leta 2015 sem pa prvič šla na oder s prijateljicami in smo peli na istem odru kjer je moj stari ata igral klavir in se predstavil z zborom toliko let nazaj.

Kdaj si se začela učiti slovensko in kako je učenje potekalo?

Slovenščina je moj materni jezik, saj je prvi, ki sem si ga naučila in stalno govorila, moje življenje je potekalo skoraj 100% v slovenskem domu. Doma smo morali govoriti vse po slovensko. Knjige, filmi, igre… Vse je bilo po slovensko. Ko si ogledam stare video posnetke, ne slišim niti ene besede v španščini in mislim, da to je bilo res super.
Ko sem imela tri leta, sem pa začela vrtec tukaj v Slomškovem domu, v Ramos Mejiji in videla sem, da tudi drugi otroci so govorili slovensko in presenečena sem bila! Zmeraj sem se trudila, da bi bila najboljša in srečo sem imela, da stara mama mi je učila tudi med počitnicami. Z bratom smo morali brati vsaj eno uro na glas slovensko knjigo in ko je prišla na obisk je nas sklanjatve vprašala. Mogoče smo bili na kosilu in me je pogledala in rekla: “Erika, daj. Lipa.” In jaz sem morala “Lipa, lipe, lipi, lipo, pri lipi, z lipo” potem pa še dvojina in množina! Včasih je pa kar pustila nalogo, da ne bi pozabili sklanjatve in potem, ko se je šola zopet začela, nisem imela napake! Hvala, stara mama!

Ste se slovenski otroci učili o Sloveniji? Kako so vam bližnji v otroštvu predstavljali Slovenijo?

Ja, stalno. Imeli smo knjige, ki so jih sestavili učitelji, kjer smo imeli vse, kar se tiče slovstva in slovnice: ‘Zdomski živžav’ (3. In 4. razred) in potem pa ‘Slovenski svet’ za zadnje leta v osnovni šoli. Tam smo imeli kratke življenjepise pisateljev, malo zgodovine o naših starih starših, slovenske navade, življenje v Argentini, pravljice…
V sedmem in osmem razredu smo pa začeli počasi se učiti o zgodovini Slovenije. Gospod Vombergar in gospod Loboda so nas učili vsako soboto v pisarni, kjer smo imeli razred.

Kdaj si prvič obiskala Slovenijo? Kakšni so bili občutki? Kaj ti je bilo najbolj všeč? Kaj najmanj?

Prvič sem jo obiskala leta 2006 s srednješolskim tečajem. Ko se tukaj konča srednja slovenska šola, gremo za en mesec v Slovenijo, naredimo tečaj slovenščine in se predstavimo po različnih krajih Slovenije. Skoraj zmeraj se naučimo kakšno recitacijo v slovenščini (Zmeraj se jo učimo na tečaju v Buenos Airesu. Predmet se je imenoval Živa beseda.), zapojemo kaj po slovensko, po špansko in potem tudi plešemo valčke pa polke. Jaz sem morala plesati z narodno nošo. Zbrali smo “Slovenija, od kod lepote tvoje”.
Še vedno se spomnim, kako vesela in navdušena sem bila, ko sem si v živo ogledala deželo, o kateri sem slišala staro mamo govoriti celo življenje. Bila je še lepša in tisočkrat več neverjetna, kot sem si mislila.  Leta 2020 še stalno govorim o Sloveniji, tako mi je všeč.
Najbolj mi je bil všeč Bled. Skoraj sem zajokala, ko sem videla toliko lepote. In moja teta Tinka me je še zadnji dan spet peljala do Bleda, da si ga še enkrat ogledam, res super dan je bil.

Erika na Bledu

Kaj mi je bilo najmanj všeč? To je kar težko. Ampak če bi morala povedati… Mislim da gre bolj za osebnost. Mi smo bolj ekspresivni in če se srečamo damo velik objem in poljub in v Sloveniji tole ne obstaja. Hotela sem reči živijo z objemom, a to ni šlo. Morala sem povedati, da sem iz Argentine in da tukaj se srečamo tako. Tudi se mi je zdelo kar smešno, ko so mi rekli “gospa” in imela sem 17 let. Jaz, gospa?

Kaj je po tvojem mnenju največja razlika med Argentino in Slovenijo?

Mislim, da vse kar se tiče kulture je različno. Objem, poljub, rojstni dan, poroke, muzika… Vse je tako različno. Nisem tam živela, da bi lahko povedala če to je tako ali ne, a prijateljice, ki živijo v Sloveniji, mi zmeraj povedo, da kultura in razlike res šokirajo Slovence. A potem, ko se spoznajo gre vse kar v redu.

Si potovala tudi po Argentini in te je kakšen kraj še posebej navdušil?

Je znano da Slovenska skupnost gre zmeraj na počitnice na obalo, na kraj, ki se imenuje Miramar. Če greš poleti in hodiš po cesti, srečaš marsikoga, ki ga poznaš. Stari starši od prijateljice, učitelja, sošolka…

Miramar

Potovala sem po Argentini, veliko. Počitnice so bile zmeraj v kraju, kjer so gore: Córdoba. Tukaj tudi poleti imamo otroško kolonijo za skupnost. Ampak mislim, da kraj, ki mi bolj spominja na Slovenijo je Bariloche (Bariloče). Tukaj tudi imamo Slovence. Smešno je, ker ko sem se vrnila iz Slovenije sem šla z Argentinsko šolo v Bariloche in moja glava je mislila, da je spet na Bohinjskem jezeru. Priporočam ta kraj Slovencem ki pridejo v Argentino. A ni lepota kot tista, ki jo ima Slovenija!

Kako bi opisala Argentino? Si z življenjem v Argentini zadovoljna?

Argentina je res velika in čudovita. Imaš vsega kar si želiš. Če ti je bolj všeč toplo vreme, greš na sever in na sprehod po prelepi provinci Jujuy in Salti, kjer si lahko ogledaš “El cerro de los siete colores” (gora ki ima sedem različnih barv), lahko greš na bolj vlažne kraje kot Misiones, kjer so slapovi, v Córdobo, če hočeš po gorah, v Buenos Aires, kjer lahko si ogledaš muzeje, nebotičnike, koncerte al lahko greš na jug, na El Calafate, kjer je ledenik Perito Moreno.
Življenje je 100% drugačno. Veliko nevarnosti imamo zadnje leta, a tukaj smo že navajeni na to. Ja, žalostno je. Imamo prometne gneče vsak dan in ko smo siti na politike gremo na cesto in protestiramo. Tukaj to je znano kot “cacerolazo” (gremo na cesto s kuhanco in pokrovko ali nečim, kar ropota). To se je začelo leta 2001 in mislim da je to naš trademark.
Zdaj ekonomska situacija ni idealna, prvo zaradi Koronavirusa, zaradi te večne karantene, ki je začela marca meseca in ker stvari se ne delajo kot se spodobi. Upam, da en dan bo tega konec. Imamo od 30 do 40% inflacije, zato se vsi dolariziramo, ker naš denar nič ne velja, zato hočemo vsi iz Argentine.

Kako je bilo odraščati kot argentinska Slovenka? Si imela kdaj zaradi svojega porekla negativne izkušnje?

Zame je bilo zelo izobraževalno. A ni manjkal tisti, ki me je zmeraj pogledal in vprašal: “a mi lahko kaj po slovensko rečeš?”. Ampak če si hotel govoriti s prijateljem in nisi hotel, da bi ta druga oseba razumela, si kar po slovensko govoril, pa tako kot se reče po angleško: problem solved!
Nimam spomina, da bi kdaj imela negativno izkušnjo, samo nekaj smešnega, ki se je zgodilo mojemu atu, ko je Argentina zmagala svetovno prvenstvo leta 1978. Šli so z mojo mamo, teto in s stricem v mesto na žur in ker je bil blond, so mislili da je bil iz Nemčije, on pa je rekel: “Ne, jaz sem Argentinc!”

Ste z družino kdaj jedli slovensko hrano?

Erikina stara mara pripravlja tenstan krompir.

Ni manjkala slovenska hrana doma! Tenstan krompir je bil zmeraj na mizi. Ko imamo prireditve v Slovenskem domu zmeraj imamo čevapčiče in golaž, potice, krofe in kremšnite. Imamo tudi tečaj, da se naučimo pripraviti slovenske jedi. Jaz se zahvalim stari mami, ki je nam zmeraj prinesla domač kruh, kifeljčke, potico za čaj in ko je bil Božič in Velika noč, smo se med slovenci povedali, kje bi lahko dobili šunko in klobase za pravi Velikonočni zajtrk.

Kaj se ti zdi največji izziv Argentine?

Mislim, da je protrebno, da smo bolj združeni in da se zavedamo, da ni važno, če vsi imamo različne politične ideje in da moramo vsi skupaj naprej ,da Argentini gre dobro, imamo veliko bogastvo in dobre ljudi, ki si želijo živeti v deželi, kjer se stvari premikajo naprej. Moramo razumeti, da center vesolja ni samo ena oseba, a vseh 40 milijonov ljudi, ki tukaj živimo. Ne želim si utopične države, temveč državo, ki jo lahko s ponosom predstavljam kamorkoli grem. Želim si Argentino, za katero mi ne rečejo samo “Maradona, Messi, papež Frančišek”, ampak en lep pridevnik.

Ker vem, da si tudi ti strastna bralka še nekaj vprašanj o knjigah

So vam v Argentini slovenske knjige dostopne? Če ja, katera je tvoja najljubša slovenska knjiga ? (Oz. ena izmed njih; vem kako grozno je včasih izbrati samo eno! :D)

Vsak Slovenski dom ima svojo knjižnico. Ker stara mama in njena sestra sta bile učiteljice, knjig ni nikoli zmanjkalo doma. Tudi srečo sem imela, da moja teta je živela v Sloveniji in mi je zmeraj poslala kakšno knjigo, da bi se naučila nove besede. Veliko slovenskih pisateljev je prišlo na obisk v Argentino in Slovenska Kulturna Akcija je tudi izdala veliko slovenskih knjig, da bi vsi lahko brali. Zdaj je bolj lahko dobiti knjige, a prej sem brala stare knjige, ki so bile še od moje mame, ko je bila majhna.
Najljubša slovenska knjiga je Rotija od Karla Mauserja. Mislim da ta ljubezen do njega se je rodila, ker stara mama je imela vse njegove knjige in poznala ga je. Zadnje leta, ko je bila v domu upokojencev, me je prosila, da grem v njeno hišo in ji prinesem knjige od Mauserja. Mislim, da je vse njegove knjige znala kar na pamet.

Kakšne knjige rada bereš?

Na univerzi sem morala brati literaturo iz različnih krajev in zaljubila sem se, ko smo študirali Afriško literaturo. Fascinacija. Vse knjige sem si kupila in jih še zdaj berem.
Ker se zdaj kitajsko spet učim in moja prijateljica je Japonka sem začela brati azijske knjige. Moj najljubši pisatelj je Haruki Murakami. Nekateri ga ne razumejo ali jim ni všeč; zame on je zakon.

Katero knjigo si nazadnje prebrala?

Zdaj berem tri knjige, nimam kontrole! Berem “Ljubi moj Sputnik” od Harukija Murakamija, “Wolia de gushi” od Raota Pingrua in knjigo ki sem jo začela jaz pisati leta 2018 (moram popraviti par napak, ki sem jih dobila).

Zakaj rada bereš? Kaj branje doprinaša tvojemu življenju?

Rada berem, ker mi pomaga obogatiti moje besedišče in ker z branjem lahko potujem po različnih svetovih. Veselim se, zajokam se, postam jezna, navdušim se, zaljubim se. Branje mi pomaga zastopiti drugačna stališča, drugačne kulture, tudi jaz se bolje spoznam sama sebe, ker mi odpre glavo in sem včasih tudi dobila odgovore na vprašanja, ki sem jih imela. Tudi pomembno je, ker mi pomaga za prevajanje, študiram temelje od vsakega pisatelja, kakšen slog imajo, zakaj o določeni temi zmeraj pišejo…

Kateri argentinski pisatelj ali pisateljica ti je pri srcu?

Erika v družbi Borgesa in Casaresa.

Jorge Luis Borges in Adolfo Bioy Casares. Nekateri rečejo, da brati Borgesa in zastopiti ga je težko, a meni se mi tako dopade…! In Bioy Casares mi je pri srcu, ker prvi dan tečaja angleške literature, je profesor nam rekel, da moramo prevesti kratko zgodbo in tisti je bil prvi dan, ko sem dobila korajžo in rekla: “Ja, profesor, jaz hočem prebrati moje prevajanje” (in tudi zato grem zmeraj v La Recoleta, grem na obisk.).

Na tvojem instagramu imaš zapisano, da včasih tudi pišeš. Nam lahko zaupaš kaj več o tem?

Zmeraj sem pisala v angleščini, a mislim da sem se odločila, da bi knjigo napisala ob koncu leta 2015. Bilo je res slabo leto in nič se ne spomnim, tako intenzivno je bilo. Bila sem depresivna in imela sem hude panične napade. Nočne more sem imela skoraj vsak dan in na univerzo nisem mogla, moja glava je bila kaotična in moja psihologinja mi je svetovala, naj vse tiste misli napišem “da izginejo iz tvoje glave in tvojega telesa”. Tako sem eno zgodbo začela in tako sem se počasi pozdravila. Ker začela sem pisati kot terapija in kar naenkrat sem se zavedala, da sem knjigo napisala. Ko sem zadnjo besedo napisala, sem se čutila bolj lahka in ko sem se boljše počutila sem pa jo napisala še v španščini.

Bi si za konec želela dodati še kaj za moje slovenske bralce?

Samo bi rada se vam zahvalila, da ste ta intervju prebrali. Na žalost moja slovenščina ni tako odlična kot je bila prej, a je knjižna, tako kot nam Slovenci v Sloveniji rečejo. Govorimo po “ta starem”. Upam da ste malo bolj spoznali o Slovencih tukaj v Argentini. Res veseli smo, ko pridete na obisk in mi tudi, ko gremo v Slovenijo na obisk. Komaj čakam, da se vrnem. Družina in prijateljice komaj čakajo, da jim potrkam na vrata in da gremo ob Ljubljanico in imamo argentinsko pecivo in da pijemo mate skupaj.
Če imate kakšno drugo vprašanje ali če želite izvedeti še kaj o nas, imamo spletne strani, časopis, Youtube, vsega!

Najlepša hvala, velik objem in poljubček!

Eri

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.