Recenzije knjig

Jure Godler – CASINO BANALE

Avtorja romana Casino Banale verjetno pozna večina izmed vas. Jure Godler je TV voditelj, pisec ter skladatelj, poslušamo ga lahko tudi v različnih podkastih, je pa tudi en izmed meni najljubših satirikov na slovenski sceni. Obkroža nas čisto preveč vulgarnega in cenenega humorja, njegov pa je inteligenten in pronicljiv, včasih tudi sarkastičen, sarkazem pa je moj drugi jezik. Odkar Godler vodi tudi kviz Milijonar, si to oddajo večkrat ogledam (no, večkrat…ob tistih večerih, ko nisem prikovana h knjigi), prav zaradi njegovega načina vodenja in vrhunskih komentarjev. Ko sem prejela ponudbo za recenzijski izvod knjige Casino Banale, zato nisem prav dolgo pomišljala, ali naj jo sprejmem.

Že nekaj časa sem čutila potrebo po čtivu, ki bi me povleklo v zgodbo, me zabavalo in ob katerem bi se lahko sprostila. Že sama realnost trenutno namreč čisto preveč spominja na kakšen depresiven roman. Casino Banale je v moje roke torej prišel ob pravem času, saj sem v njem našla prav to (genialna poteza z izdajo knjige sredi lockdowna?).

Roman je vohunska satirična kriminalka, v kateri Godler pusti močan pečat. V njem imata glavno vlogo dva agenta, Spencer S. Spencer, strokovnjak za digitalno varnost iz britanske MI6 in Filip Novak, njegov slovenski partner, strokovnjak za prisluškovalne naprave, zaposlen pri SOVA. Oba glavna lika imata celo vrsto nadležnih lastnosti, vendar Godlerju uspe, da bralcu stran za stranjo postajata vse le bolj pri srcu. Spencer, romantik po duši, je vedno urejen in negovan ter v želji, da bi bil podoben Jamesu Bondu, a je v resnici precej daleč od tega.

Filip Novak pa je… No, ja… Kot že njegov priimek, najpogostejši v Sloveniji, pove, pač tak tipičen jamrajoči Slovenček. Večkrat ga sili na jok, rad pogleda globoko v kozarec in  le stežka nadzoruje svoje živce. Med agentoma se v času njunega skupnega dela razvije pravo in trdno prijateljstvo.

»Primarna okoliščina, ki je partnerjema včasih oteževala delo, je bila ta, da je bil Novak velik ljubitelj pijače. Karakterna lastnost, s katero je okužil tudi Spencerja, jima je odvzela marsikatero noč in tudi dan. Včasih celo več njih zapored. Preprosto rečeno, Novak kot kleni Slovenec, je Spencerja naučil piti.«

V svoji simpatični zmedenosti, že na začetku zgodbe zakuhata škandal (v bistvu dva), zaradi katerega se morata ločiti in oditi vsak svoji žalostni in negotovi usodi naproti. A ne za dolgo. Spencer, ki mu je Slovenija zelo prirasla k srcu, se čuti dolžnega, da mali državici povrne za vse dobro, kar mu je dala; na sledi je namreč podjetniškemu mogotcu, ki želi svoj imperij prodati kriminalni združbi iz Balkana in s tem ogroziti prihodnost Slovenije. Predsednika Slovenije, ki lahko to prepreči, pa dan pred prodajo ugrabijo. Ali bosta Spencer in Novak uspela potegniti asa iz rokava, ki bo preprečil črn scenarij? To izveste, če se boste branja lotili tudi sami.

Knjiga se bere izredno hitro. Prvi večer, ko sem se lotila branja, sem kot bi mignil prečkala 100. stran. Krasijo jo duhoviti dialogi in zanimivi ter dodelani liki, v katerih boste prepoznali tudi osebe iz resničnega sveta in tipične predstavnike vohunskih filmov. Moj najljubši je vsekakor predsednik Božo Lampreht.

»Atletska postava predsednika Boža Lamprehta je bila še edini manjkajoči element v kakofoniji blišča pred galerijo. To je bilo njegovo naravno okolje. Živel je za tovrstne dogodke, rdeče preproge in užival v središču pozornosti. Veliko raje je prišel na družabno prireditev kot pa na državno proslavo ali katero drugo resnobno protokolarno procesijo.«

Zgodba je polna preobratov, kot se za vohunsko kriminalko spodobi. Jezik pa je za ta žanr bogat. Vendar zgodba ni to, kar mi je bilo pri knjigi najbolj všeč. Zdela se mi je dobro zastavljena, a spet ne ekstra posebna. Zmagovalen je pisateljev humor!

Med branjem sem si z lahkoto predstavljala film, posnet po tej knjigi. Vendar že zdaj vem, da v njem ne bi niti približno tako uživala kot sem v knjigi. Humorja, ki krasi Casino Banale, se po mojem mnenju preprosto ne da preslikati na filmsko platno. Opomba tu, opomba tam, a smeha polna skleda. To je nekaj, kar pri avtorjih res občudujem in cenim. Menim namreč, da je lahko bralca spraviti v jok ali v napeto pričakovanje, prava umetnost pa je, da se bralec ob knjigi zasmeje NAGLAS. Jaz sem se tokrat ob branju naglas smejala večkrat. To je zame zmagovalna kvaliteta romana Casino Banale, posledično že komaj čakam tudi nadaljevanje, ki naj bi že bilo v nastajanju. Smeh je pol zdravja in smeha ni nikoli preveč. Če ste poleg tega še oboževalec vohunskih filmov in knjig bo tole branje definitivno super izbira za vas. Pa tudi za vse ostale, ki razumete in cenite satiro.

PS: na zadnjih straneh knjige je tudi notni zapis skladbe z naslovom Casino Banale. Matra me firbec kakšna je, jo je že kdo zaigral? (O glasbi res nimam pojma.)

V branje vam priporočam tudi intervju z avtorjem, knjižne blogerke Urške Bračko (Booknjiga), ki ga najdete tukaj.

Vonjpoknjigah ocena: 4/5

Naslov: Casino Banale

Avtor: Jure Godler

Založba: Primus

Leto izida: 2020

Št. strani: 341

2 thoughts on “Jure Godler – CASINO BANALE”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.