Recenzije knjig

Kate Elizabeth Russell – Moja temna Vanessa

Vanessa Rye je imela 15 let, ko je prvič spala s svojim profesorjem angleščine, Jacobom Straneom.

»Ko sva se s Stranom spoznala, sem jih jaz imela petnajst, on pa dvainštirideset, skoraj popolnih trideset let razlike med nama. Takrat sem razliko opisovala natanko s tem izrazom – popolna. Neskončno rada sem se poigravala s številom, trikrat moja starost, z lahkoto sem si predstavljala tri sebe, stlačene v njem: ena se mu ovije okrog možganov, druga okrog srca, tretja se utekočini in mu potuje po žilah.« (Russell, Moja temna Vanessa, str. 13)

Vanessa jih ima zdaj 32, piše se leto 2017 in v poplavi obtožb v gibanju #metoo (čeprav to ni eksplicitno omenjeno) je spolnega napada obtožen tudi profesor Jacob Strane. Obtoži ga ena izmed njegovih bivših dijakinj. Vanessa se je tako prisiljena soočiti s preteklostjo in razmerjem, za katerega je prepričana, da je temeljilo na ljubezni. Sprva prepričana, da sama ni bila žrtev zlorabe, mora na veliko ljubezensko zgodbo njenega življenja pogledati z drugačnimi očmi.

»Ne morem izgubiti tega, česar sem se tako dolgo oklepala.« /…/ »Zame to preprosto mora biti ljubezenska zgodba. To resnično, resnično potrebujem.« (Russel, Moja temna Vanessa, str 372)

Knjigo My dark Vanessa sem pred nekaj meseci zasledila na instagramu, takoj mi je padla v oči. Nato pa sem bila pozitivno presenečena, da imamo knjigo tudi že v slovenščini, še bolj pa, ko mi je založba Učila poslala recenzijski izvod. Hvala! Res me je zanimalo, kaj nam Kate Elizabeth Russell prinaša v svojem prvencu.

Moja temna Vanessa me je predvsem pretresla in mi stran za stranjo lomila srce. Stephen King je roman označil kot paket dinamita, kar je izvrsten opis. Avtoričino pisanje je pogumno, globoko, temačno, šokantno, na trenutke zelo neprijetno. Ob določenih prizorih mi je postalo slabo. Vendar je to točno tisto, kar moraš občutiti ob branju takšne zgodbe.

»Kako se počutiš?« vpraša.

Vedro se nasmehnem in povlečem za vrvice na nahrbtniku, »V redu sem.« Vem, da ne smem z ničemer pokazati stiske. Če bi se to zgodilo, bi mogoče sklenil, da ne morem prenesti njegovih poljubov. (Russell, Moja temna Vanessa, Str. 106)

Vanessa nam pripoveduje svojo zgodbo iz dveh perspektiv, kot najstnica in nato že kot odrasla ženska.

Iz nepomembne, osamljene najstnice Vanessa v srednji šoli postane pomembna. Najstnica, ki jo ljubi izkušen moški, ne le kakšen neumen mlad fant, sovrstnik.  Jacob Strane je njen plenilec in manipulator. Vanesso zapelje s premišljenimi komentarji, v branje ji daje poezijo, kasneje tudi Nabokovo Lolito, pravi ji, kako sta si podobna, kako je zrela za svoja leta. V resnici pa je bralcu boleče jasno, da želi in hoče, da je Vanessa zgolj otrok, s katerim bo potešil svoje sprevržene fantazije. Najhuje od vsega je, da svojim izgovorom za njuno razmerje dejansko verjame.

»Vanessa, ti si tista, ki imaš vse niti v rokah. Ti odločaš kaj bova počela.«

Vprašam se, ali res verjame svojim besedam. /…/ Vse prve korake je naredil on. Nimam občutka, da bi me v karkoli silil, vem, da vedno lahko rečem ne, a to ni enako, kot če bi imela vse niti v rokah jaz. Mogoče pa mora verjeti v to. Mogoče obstaja cel seznam stvari, v katere mora verjeti. (Russell, Moja temna Vanessa, str. 113)

Skozi Vanessino pripoved bralec začuti vso škodo, ki jo je Jacob Strane pustil na njeni psihi. Njeno življenje pri 32 je namreč daleč od urejenega, večere si lajša omamljena od trave, čez dan dela kot receptorka v hotelu. In kar je najbolj grozljivo? Občasno se še vedno sliši in vidi z Jacobom Straneom.

»Nočem umreti, hočem biti že mrtva.« (Russell, Moja temna Vanessa, str. 228)

Roman je pretresljiva izpoved žrtve, ki si pred zlorabo zatiska oči, oziroma je ne zmore sprejeti. Je tudi priložnost za razmislek o tem kako žrtve zlorab dojemamo sami. Jim verjamemo ali jih obtožujemo? Predvsem sem se zamislila pri temle citatu:

»Kaj pa, če se nekdo noče razkriti, če nekdo noče povedati svetu, kaj vse slabega je doživel? Kaj to pomeni, kakšen je ta človek? Šibek? Sebičen?« (Russell, Moja temna Vanessa, Str. 306)

Ali od žrtev včasih zahtevamo, da z nami delijo vse podrobnosti zlorabe? In če jih ne… Ali jih imamo za lažnivce? Sebičneže, ki nočejo pomagati sotrpinom? Kako kruto je lahko za žrtev zlorabe priznanje. Predstavljam si, da je marsikomu lažje trpeti v tišini. In to je tako zelo žalostno in krivično.

Moja temna Vanessa se mi iz tega vidika zdi zelo pomembna knjiga. Ni pa to roman za vsakogar, saj je branje res težko, glavni liki niso všečni, temveč izrazito negativni. A menim, da je prav to tisto, kar romanu daje kvaliteto. Brez olepševanja in brez dlake na jeziku namreč prikaže posledice zlorabe. To je literatura, ki nam bo nekaj dala in zaradi katere bomo (upam!) po končanem branju boljše osebe.

O Avtorici: Kate Elizabeth Russell se je rodila leta 1984 v ameriški zvezni državi Maine. Ima doktorat iz kreativnega pisanja. Roman Moja temna Vanessa je pisala 18 let. Izid njenega prvenca ni minil mirno. Precej kontroverzni so bili namreč komentarji avtorice Wendy C. Ortiz, ki se je po izidu Moje temne Vanesse, pritožila, da je ta prejela precej boljšo podporo od njene knjige spominov, ki je opisovala razmerje z njenim osnovnošolskim učiteljem. Zaradi tega so bralci začeli pritiskati na Russellovo, da mora dokazati, da je tudi sama doživela travme, ki jih opisuje v romanu. Pod pritiskom je avtorica priznala, da knjiga temelji na določenih izkušnjah, ki jih je imela kot najstnica, vendar o temu ne želi govoriti, saj bi bila lahko ta izkušnja zanjo preveč travmatična. Kako kruti smo včasih ljudje. Nikoli nam nič ni prav. Grem stavit, da bi se v nasprotnem primeru, če bi torej Kate Elizabeth Russell javno spregovorila o zlorabi, našli ljudje, ki bi jo obtožili, da se s svojo travmo prodaja.

Ob tem se vprašam, ali je pravično, da od avtorjev fikcije zahtevamo, da pišejo le o stvareh, ki so jih sami tudi doživeli? Ali ne to pomeni, da fikcija v pravem pomenu besede niti ne bi več obstajala? Razumem, da je nekdo, ki je prestal travmatično izkušnjo lahko prizadet, ker povedana zgodba ni enaka njegovi ali ker njegova ni bila slišana. A vendar ali niso ravno knjige tiste, ki nam tolikokrat nudijo uteho in v katerih lahko začutimo, da v stiski nismo sami? Poleg tega pa je Kate Elizabeth Russell to tematiko tudi na veliko raziskovala, saj je prebrala 80 različnih knjig in drugih publikacij na temo zlorabe. Kakšno je vaše mnenje glede tega?

Vonjpoknjigah ocena: 4/5

Naslov: Moja temna Vanessa

Avtorica: Kate Elizabeth Russell

Prevod: Manica Baša

Založba: Učila

Leto izida: 2020

Št. strani: 432

Dodaj odgovor