Recenzije knjig

Marjan Tomšič – GRENKO MORJE

Grenko morje je še en roman, ki sem ga prebrala po priporočilu bralne skupnosti na instagramu in za katerega sem res vesela, da mi je prišel pod roke. Gre za zgodovinski roman, posvečen aleksandrinkam, Slovenkam, ki so od 19. Stoletja odhajale v Egipt, kjer so opravljale najrazličnejše službe pri bogatih evropskih naseljencih. Med 2. Svetovno vojno naj bi bilo v Egiptu kar okoli 7000 Slovenk.  Večinoma so bile doma z Goriškega, v Egipt pa so odhajala že kot mlada dekleta, ki so si želela zaslužiti doto ali pa rešiti zadolžena družinska gospodarstva. Največ so zaslužile dojilje, kar pomeni, da so bile te ženske primorane zapustiti svoje dojenčke in odpotovati tisoče kilometrov stran, da bi dojile tujega otroka. Vlogo mater so doma prevzemale tašče, možje so trpeli zaradi ljubosumja, otroci so svoje matere pogosto zasovražili. Tudi aleksandrinke so se odtujevale družini, življenje gospodinjskih pomočnic ali dojilj v Egiptu je bilo mnogokrat neprimerljivo lažje od težkega kmečkega življenja na slovenskem podeželju.  V Egiptu so doživljale velike kulturne spremembe, barvito mestno življenje je bilo za kmečka dekleta pravi šok, prav tako pisana množica različnih kultur in veroizpovedi.

V knjigi spremljamo tri glavne like – Merico, Vando in Ano. Merica se v Egipt odpravlja prvič, doma pusti ljubečega moža in nekajmesečnega sina, da bi kot dojilja zaslužila krvavo potreben denar, s katerim bi lahko rešila domačo kmetijo. Prav Merica je tista, ki ob odhodu najbolj trpi, od bolečine postane otopela.

»Ozrla se je prek valov. Do koder je segal pogled, povsod le morje, morje. Brezmejne planjave neskončnih voda. In tam daleč, tako se ji je za hip prividilo, še en parnik. Kakor da bi bil parnik… Morda je ptica? Galeb ali katera druga? Je pomislila otopelo. Ki je zablodila, ki je izgubljena, kakor sem izgubljena jaz.« str. 5

Vanda je mlado dekle, šteje le šestnajst let in se v Egipt odpravlja, da bi zaslužila svojo doto. Potovanja se veseli in si želi, da bi ji bila dodeljena služba družabnice kakšne bogate gospe. Ana pa se v Egipt odpravlja že drugič, saj jo je v to znova prisilila socialna stiska doma; je najbolj odločna in samozavestna izmed trojice slovenk, katerih usodo v romanu podrobneje spremljamo.

Moje oči so bile solzne že po prvih nekaj uvodnih straneh Grenkega morja. Pripoved je zelo čustvena in čeprav gre za izmišljene osebe, sem prepričana, da so opisani notranji dvoboji aleksandrink iz romana še kako realni. Tako zelo me je pretresla usoda teh močnih žensk, kako težko so zapuščale svoje domove in odhajale v neznano, ko pa je prišel čas povratka domov, jim je bilo znova hudo.

»Meričino hrepenenje po domu, po sinu Mihcu in možu Ivanu, po celi vasi in sploh po domovini je bilo kakor plima in oseka, ki pa nista bili ritmični, kot je to v naravi, ampak sta bili kar tako, povsem naključni. Minili so dnevi, tudi tedni, ko je bila čisto mirna in ji ni nič manjkalo. Zadovoljna je bila z vsem in Thomas jo je s svojim žlobudranjem in kobacanjem celo osrečeval. Potem pa je prišlo, kar tako iznenada, hrepenenje. In s hrepenenjem razbolenost srca in duše. Spet je trpela. Ponoči se je prebujala iz sanj, v katerih je bridko jokala in nekoga, ki je bil neviden, iz vse duše prosila, naj se je usmili, naj jo vendar reši. Stiska v snu je bila tako huda, da ji je jemalo dih.« Str. 103

Navezale so se na svoje varovance, njihovi otroci pa jih niso več poznali ali pa so jih celo zasovražili. Razpete med domovino in Egiptom, med kmečkim življenjem, ki je od njih zahtevalo garanje in življenjem v Aleksandriji, kjer je bilo delo fizično precej manj naporno,… Občutek krivde jih je spremljal ves čas, ob povratku domov pa so mnogokrat doživele razočaranje… Marsikatera izmed aleksandrink, ki jih spoznamo v zgodbah, vtkanih v glavno pripoved, se je prav zaradi tega razočaranja spet vrnila v Egipt…

…«jaz pa in vse me, šandrinke, kapljamo svojo kri v usta tujim otrokom, a naši, tam doma, kričijo po nas, jočejo za nami, sanjajo o nas, me pa smo tu, v prekleti Afriki, da bi bilo njim nekoč, o ti moj Bog, pač nekoč, nekoč.. bolje. Pa jim bo? Bodo srečni? Nas ne bodo vse življenje preklinjali, ker smo jih zapustile, ko so nas najbolj potrebovali, ko so bili kakor kalčki, kakor drobcene krhke bilkice? Potem, ko bomo spet pri njih, ko bo hiša rešena, streha nad glavo rešena, ko bodo davki lepo poravnani, ko bodo imeli lepe šolenčke na nogah in na sebi lepe oblekce… Nas bodo potem imeli še vedno radi? Nas bodo spoštovali, ljubili?«str. 161

Grenko morje je pravzaprav metafora za negotovost bivanja, za vrženost v neznano in za dramatično srečanje s tujim svetom. In vsaka izmed aleksandrink, o kateri pripoveduje roman, v sebi nosi tudi grenkobo kot posledico izkušnje zdomstva.

»Čeprav je vedela, da ni kriva, ker je pač morala na pot, morala, sicer bi ostali brez strehe nad glavo; vse to je vedela, a ta grozeča krivda se ves čas njenega bivanja v Aleksandriji ni odmaknila. Zdaj pa, ko se pelje domov, se krivda ne manjša, ampak veča. Zakaj? In zakaj ni vesela, zakaj ni srečna?« str. 247

Seveda pa so se aleksandrinkam pisale tudi srečne zgodbe, mnoge so se v Egiptu zaljubile in dobro poročile. Aleksandrinke so se predvsem ob nedeljah med seboj tudi pogosto srečevale, ob znanih obrazih in domačih besedah so se tako v medsebojni družbi, počutile vsaj malo bližje domu.

Marjan Tomšič je brez dvoma zelo pomemben ustvarjalec ženskih likov, Grenko morje pa srce parajoča zgodba, ki mi je odprla oči o tem nesrečnem poglavju slovenskih žensk iz te ne tako daljne zgodovine.

Knjiga me je spodbudila tudi k ogledu dokumentarca o Aleksandrinkah, ki ga najdete na naslednji povezavi: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-film/158555404

V dokumentarnem filmu boste lahko poslušali tudi pričevanja otrok aleksandrink in njihovih varovancev. Zgodbe trgajo srce.

Objava je bila spisana s pomočjo spremne besede iz Grenkega morja Marije Mercina.

Vonjpoknjigah ocena: 4/5

Naslov: Grenko morje

Avtor: Marjan Tomšič

Založba: Kmečki glas

Leto izida: 2002

Št. strani: 295

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.