Poleg spletne strani ustvarjam tudi knjižni instagram profil @vonjpoknjigah, kjer objavim večje število recenzij knjig, ki pa so precej krajše od recenzij na blogu. Ker bi rada, da lahko te recenzije preberete tudi tisti, ki instagrama nimate, sem se odločila, da jih bom vsake toliko zbrala v objavo in vam jih v branje ponudila tudi tukaj, na blogu. Če želiš biti obveščen/a o novih objavah na blogu, se lahko naročiš na moje e-novičke, preko katerih te bom obveščala o novostih na vonjpoknjigah.si. Instagram profil sem ustvarila novembra 2019 in to je prvih 5 knjig o katerih sem pisala:
Margaret Atwood – THE TESTAMENTS
Ko sem izvedela, da bomo dobili nadaljevanje Dekline zgodbe, sem bila navdušena. V lokalni knjižnici sva s prijateljico takoj po izidu celo prosili knjižničarja, da naročijo roman The testaments. Ko je dobil Bookerjevo nagrado, sem bila navdušena še malo bolj. Zdaj ko je prebran pa so moji občutki mešani. Knjiga mi je bila všeč in ni mi žal, da sem jo prebrala, a po drugi strani si zdaj mislim, da bi bilo čisto OK tudi če Margaret te knjige ne bi napisala. Presenetil me je slog pisanja, saj je bil precej bolj preprost, kot pa v ostalih Margaretinih knjigah, ki sem jih brala. Zgodba me ni pustila odprtih ust, kot je bilo to pri Deklini zgodbi, kjer me je svet Gileada šokiral. Tokrat sem vedela kaj me čaka. Še vedno pa je bila berljiva, še posebej pa me je navdušil del tete Lidie.
Vonjpoknjigah ocena: 3/5
Maria Semple – KAM SI ŠLA BERNADETTE
Morda sem ena redkih, ampak meni je bila Bernadette zelo všeč!
Knjiga se mi zdi nekaj svežega in originalnega, je zabavna, hudomušna, po drugi strani pa tudi cinična in žalostna. Ko sem jo začela brati, nisem bila prepričana, da mi bo struktura pisem in e-sporočil odgovarjala, ampak sem kar hitro padla v zgodbo in uživala v vsaki strani. Bernadette ni ravno “lovable”, sovraži skoraj vse ljudi okrog nje, ampak to me ni motilo, saj so mi zakomplicirani karakterji ponavadi v knjigah vedno ljubši oz. bolj zanimivi od karakterno bolj “normalnih”. Razlog za 4 ☆, namesto 5ih, je v tem, da se zgodba na trenutke zdi neverjetna in malo za lase privlečena, ampak mogoče je prav to nekaj, kar to knjigo združuje v eno tako posrečeno celoto.
Vonjpoknjigah ocena: 4/5
Sally Rooney – NORMALNI LJUDJE
Ne čudim se, da knjige Sally Rooney opisujejo kot bodoče klasike. Ne spomnim se, da bi že kdaj brala knjige, ki tako izvrstno in kompleksno opisujejo notranji svet današnje generacije mladih ljudi. In to z bolečo natančnostjo. Zlezejo ti pod kožo. Brala sem že Pogovore s prijatelji, kjer so knjižni liki nekoliko bolj apatični in premorejo manj globine, z njimi se težje poistovetiš. V Normalnih ljudeh pa Sally seže do samega jedra obeh glavnih oseb, ki se mi vsekakor zdita bolj kompleksni in zanimivi kot Francis v Pogovorih.
Knjiga spremlja Marianne in Conella od srednje šole in nato tekom študija in se osredotoča le na glavne trenutke v njunih življenjih oz. odnosu. Spremljamo kako se njun odnos spreminja, hkrati pa ves čas ostaja enak v enem elementu, saj en brez drugega ne zmoreta. Kaj sploh pomeni biti normalen človek? Kaj je normalna ljubezen? Normalen odnos? O tem in še več vam bo dal misliti tale super roman, ki pa verjetno ni za vsakega. Vseeno pa mislim, da se mu splača dati priložnost, tudi če vam Pogovori s prijatelji niso bili všeč.
Vonjpoknjigah ocena: 4/5
Adam Kay -TOLE BO BOLELO
Tale knjiga bo zagotovo romala na seznam mojih najljubših, prebranih v 2019 (in je res). Krasna zbirka zapisov iz dnevnika mladega zdravnika ginekologa. Nekateri te spravijo v smeh (kar se mi pri knjigah zdi res dosežek – prej bom potočila solzo, kot pa se začela ob knjigi naglas smejati), ob drugih se ti lomi srce. Pravi čustveni vrtiljak, ki realno prikaže poklic zdravnika brez olepševanja. Pomembna knjiga. Priporočam jo vsem, morda le nosečnicam ne (opisanih je veliko zapletov, o katerih je verjetno bolje ne razmišljati). 😅
Vonjpoknjigah ocena: 5/5
Elena Ferrante – O IZGUBLJENI DEKLICI
Včeraj zvečer sem obrnila še zadnjo stran Neapeljskega cikla. S solzami v očeh in zlomljenim srcem. Neapeljski cikel sem prvič prijela v roke poleti 2017, ker je bilo o Genialni prijateljici (1. knjiga v ciklu) toliko govora. Nisem bila pretirano navdušena, na Goodreadsu sem ji dodelila 3 ☆ in niti nisem razmišljala o tem, da bom prebrala še preostale knjige. Nato pa sem za rojstni dan od mame dobila 2. knjigo. Kako pomembno darilo. Zato sem seveda prebrala še 2. del in nato še preostala dva. Niti malo mi ni žal. Vsaka knjiga je bila boljša od prejšnje in kot vedno pri vseh knjigah, ki me navdušijo, sem po eni strani tako vesela, da sem jih prebrala, po drugi pa tako žalostna, ker je branje zdaj za mano.
Elena Ferrante v zadnji knjigi znova navdušuje s svojim čudovitim pripovedovanjem in mojstrskim opisovanjem osebnosti ter odnosov. Čustva, ki jih doživljata Lila in Elena so tako resnična, da ob branju težko ostaneš ravnodušen, njuno življenje tekom strani praktično živiš in dihaš z njima.
Pogrešala ju bom, z vsemi slabostmi in pomankljivostmi vred, predvsem zato, ker sta tako resnični.
Pogrešala bom Neapelj in vsa zgodovinska in politična dejstva o povojni Italiji, ki jih je Ferrantejeva tako spretno vtkala v zgodbo. Pogrešala bom njuno soseko, prepire, preizkušnje in njuno epsko prijateljstvo. Vem, da sem brala eno najboljših literarnih del 21. stoletja in če si je Elena v knjigi tako zelo želela napisati nesmrtno knjigo, je Eleni Ferrante z Neapeljskim ciklom to vsekakor uspelo. .
Če ste med “srečneži”, ki Lile in Elene še ne poznajo, vam srčno priporočam, da letos posežete po Neapeljskem ciklu. Prav tako vas spodbujam, da nadaljujete z branjem, tudi če vas prvi del ni ravno navdušil. Ne bo vam žal. ❤ .
Še nekaj najljubših citatov:
“Svet se je vrnil na svoje mesto.”
Posmehljivo me je zavrnila: “Katero mesto?”
Čeprav sem zdaj že nekaj časa pisala in široko razglabljala o ženski neodvisnosti, nisem mogla brez njegovega telesa, njegovega glasu, njegovega duha. Grozno mi je bilo priznati samo sebi, a še naprej sem si ga želela, ljubila sem ga bolj kot lastni hčerki.
Se beremo,
MM