Recenzije knjig

Mini recenzije #3

V tokratnih mini recenzijah vam predstavljam tri slovenska knjižna dela, eno hrvaško ter ameriško klasiko.

John Williams – STONER

Težko je bilo zbrati misli, ki bi dostojno opisale ta izvrsten roman. To je ena izmed tistih knjig, v katerih ni velikega in bombastičnega dogajanja, a vendar je bralna izkušnja napeta in zelo čustvena. Vsaj zame je bila. In če grem soditi po vseh prebranih recenzijah in oceni na Goodreads-u, nisem edina. To je zgodba o povprečnem človeku. S tem smo seznanjeni že na prvi strani. Stoner je deloval kot asistent na Univerzi v Misuriju in »Nikoli ni napredoval v izrednega profesorja in le redkim študentom je ostal v spominu, ko so nehali obiskovati njegova predavanja.« Verjetno boste marsikatero dejanje, oziroma bolje rečeno nedejanje, Williama Stonerja obsojali. Redki so trenutki, ko se Stoner v življenju bori, pa še takrat je to v povezavi z njegovo službo. V privatnem življenju so njegovi odnosi bolj kot ne polomija. Tole je recimo citat pri katerem sem izbuljila oči kot že dolgo ne:
»Pogovarjala sta se pozno v noč, kot stara prijatelja. In Stoner je dojel, da je, kot je sama dejala, obup ne spravlja v nesrečo in da bo svoje dneve izživela v miru, vsako leto bo malce bolj pila, da ne bi občutila ničnosti svojega življenja. Zadovoljen je bil, da ima hčerka vsaj to; hvaležen, da lahko pije.«
Kljub temu sem prepričana, da lahko v Stonerjevi zgodbi najdemo tudi del svoje, vprašanje je le, ali si to tudi priznamo. Prav zato sem se po zaključku branja počutila čustveno izžeto.
Če ne drugega si boste s Stonerjem morda delili njegovo veliko ljubezen do književnosti in pisane besede.
»Ljubezen do književnosti, jezika, skrivnosti duha in srca, ki se razkriva v izbranih, nenavadnih in nepričakovanih kombinacijah črk in besed, v najbolj črnem in brežčutnem tisku – ljubezen, ki jo je doslej skrival, kakor da bi bila nedovoljena in nevarna, je začel izražati naglas, sprva plaho, nato smelo, slednjič ponosno.«

Vonjpoknjigah ocena: 5/5

Lara Paukovič – MALOMEŠČANI

Že kar nekaj časa se mi ni zgodilo, da bi knjigo prebrala v enem dnevu. Malomeščane Lare Paukovič sem.  V romanu spremljamo vase zagledano, skoraj tridesetletno Anjo, ki uspešno služi denar v oglaševalski agenciji, kar ji omogoča kupovanje dragih dizajnerskih kosov in pogosto druženje ob dragih pijačah v centru Ljubljane. Glavna junakinja nam večkrat da vedeti, da se čuti vrednejša od drugih, ne razkrije pa nam nobenih večjih življenjskih ciljev. Služba jo počasi dolgočasi, prav tako življenje, večkrat jo prevzame apatija. Vsakdan si popestri s priložnostnimi zvezami in menjavanjem moških. Vse dokler se ne zaplete v disfunkcionalen odnos, kjer kar naenkrat ni več glavna.
V romanu ne boste našli globine in posebnih spoznanj o življenju, a takšen je tudi namen. Anja je plehka in takšni so tudi pogovori in dogajanje. Vseeno pa se nam zdi, da je Anja iskalka ljubezni, le da si tega noče zares priznati.

Roman mi je bil všeč, spominjal me je na Pogovore s prijatelji Sally Rooney (Še koga?). Če vam ti niso bili všeč, torej tole verjetno ni knjiga za vas. Sama pa sem si že na »tbr« listo dodala tudi Larin prvenec Poletje v gostilni.

Vonjpoknjigah ocena: 3/5

Veronika Simoniti – IVANA PRED MORJEM

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Monika – knjižna blogerka (@vonjpoknjigah) on

Ivano pred morjem sem že pred časom zasledila pri @ivana_dja, ki jo je izpostavila kot eno izmed najljubših prebranih knjig v letu 2019. To me je prepričalo, da sem si jo dodala na »tbr«. Nominacija za kresnika pa me je končno spodbudila, da sem jo tudi dejansko prebrala in bila mi je všeč. (Tole je bilo pisano preden je Kresnika tudi dejansko dobila.)
Zgodba romana bralca ves čas drži v napetosti. Noseča babica Ivana na stari fotografiji, ki jo glavna junakinja odkrije med pospravljanjem hiše na prodaj, je glaven vir skrivnosti, ki jo odkrivamo skozi roman. Na fotografiji je namreč letnica 1943, glavna junakinja pa nam razkrije, da je bila njena mama edinka, rojena nekaj let pred tem. Kje je torej otrok iz fotografije in kaj vse so ji še predniki zamolčali? Ima sploh pravico poizvedovati? Preko pisem in prehajanja med različnimi dogajalnimi časi počasi rekonstruiramo pravo zgodovino babice Ivane. Da bi izvedeli več, pa boste knjigo morali prebrali sami.

Da ne bom romana samo hvalila, pa moram izpostaviti tudi to, kar me je zmotilo. Na trenutke se mi je zdelo, da je jezik, ki ga pisateljica uporablja, pomembnejši od zgodbe. Kljub temu, da je roman kratek, sem ga brala kar nekaj časa, saj mi je branje zaradi tega tu in tam zastalo. Prav tako sem za boljše razumevanje določenih zgodovinskih dejstev tu in tam potrebovala pomoč interneta, kar je spet kvarilo mojo pozornost. To je botrovalo k temu, da se v zgodbo nisem popolnoma vživela. Po končanem branju pa sem vseeno še kar nekaj časa zbirala vtise in razmišljala o knjigi, kar je zame vsekakor plus in dokaz, da sem prebrala nekaj kvalitetnega in zanimivega.

Vonjpoknjigah ocena: 4/5

Ana Schnabl – RAZVEZANI

Moj zdravnik ne razume, kako izjemen je moj humor in kako z njim razveseljujem ljudi, kako dobro se ljudje počutijo, kadar kot traktor zaorjem v lastno nesrečo. Ne razume, kako veliko mi to pomeni in da se mi zato včasih dozdeva, da sem polnopravna, učinkovita državljanka s popolnoma pregledno zasebnostjo.« (Ana Schnabl, Razvezani, str. 11)

Z vsako zbirko kratkih zgodb, ki jo preberem, ugotavljam, da mi je ta oblika proze pravzaprav zelo všečna. Ana Schnabl me je navdušila že na prvih straneh zbirke Razvezani, saj je bila uvodna zgodba Trittico ena izmed mojih najljubših v celotni knjigi, iz nje je tudi zgornji citat.
Razvezani vsebujejo 10 kratkih zgodb, v katerih spoznavamo različne like, ki se borijo z raznimi izzivi, od depresije, zasvojenosti z marihuano, bližajočo se smrtjo ljubljene osebe, nezvestobo, ljubosumjem,… Nekatere zgodbe so napisane res prepričljivo in ob branju se mi je zdelo, kot da dogajanje opazujem znotraj možganskega korteksa pripovedovalca. V drugih pa se mi je zazdelo, da avtorica po nepotrebnem malce pretirava (npr. v Edincu), a vseeno se me je knjiga kot celota precej dotaknila in je ponudila precej snovi za razmislek.
Moje najljubše kratke zgodbe poleg Trittica sta še Ritalin in Ana. Vsekakor bom na svoj bralni seznam dodala tudi roman Ane Schnabl, Mojstrovina, ki je pri Beletrini izšel letos, saj mi je Anino pisanje všeč in sem radovedna kako deluje tudi v obliki romana.
Vonjpoknjigah ocena: 4/5

Renato Baretić – OSMI POVERJENIK

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Monika – knjižna blogerka (@vonjpoknjigah) on

Zaželela sem si prebrati nekaj, kar bi me spravilo v smeh in med predlogi zabavnega branja sledilcev na mojem instagramu, se je znašel tudi Osmi poverjenik, s katerim je Renato Baretić dosegel velik uspeh na Hrvaškem.
Ne vem točno kako naj sploh opišem to knjigo, vsekakor je to najbolj odbita in nenavadna zgodba, kar sem jih letos prebrala. Čeprav je vsebina čisto drugačna, me malce spominja na Štoparski vodnik po galaksiji, tudi ob branju slednje sem si namreč v glavi kar nekajkrat rekla »WTF«. 😀
V Osmem poverjeniku spremljamo hrvaškega politika Sinišo Mesnjaka, ki mu podtaknejo škandal, posledično pa ga predsednik stranke kazensko prestavi na hrvaški otok. Verjetno ste že slišali za otok Prvič. No, tale roman pa se dogaja precej naprej od Prviča, mimo Drugiča, na Treciču, najbolj oddaljenem, še poseljenem otoku Hrvaške. Brez interneta, brez mobilnega signala, trajekta ali elektrike! Siniševa naloga je, da na otoku organizira volitve ter otoško oblast in je že osmi po vrsti, ki se trudi s to nemogočo nalogo. Zelo poseben je jezik, ki ga govorijo na otoku, mešanica narečja, italijanščine in angleščine. Posebni pa so seveda tudi njegovi prebivalci, med njimi tudi moj najljubši lik, Tonino, najprej Sinišev prevajalec nato pa tudi oseba, v kateri Siniša odkrije svojega edinega pravega prijatelja, ne le na Trečiču, ampak na sploh. V zgodbi srečamo tudi italijanske tihotapce, porno zvezdo, sumljivega bosanskega pustolovca, z matematiko obsedenega svetilničarja… Ni da ni!

V romanu je kar nekaj nenavadnih prizorov, nekateri so ganljivi, smešni, drugi srhljivi in čudaški. Vse pa je zapakirano v celoto politične satire. Med branjem se sicer nisem smejala naglas, je pa to vsekakor knjiga, ki mi bo ostala v prijetnem spominu zaradi njene izvirnosti in hudomušnosti. Leta 2017 je bil po romanu posnet tudi film (in res me mika, da si ga pogledam).

Vonjpoknjigah ocena: 4/5

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.