Recenzije knjig

Donna Tartt – Lišček

 

Pred dvema letoma sem prebrala Donnino Skrivno zgodovino, ki je postala ena mojih najljubših knjig. Donnino pisanje me je očaralo in ni bilo nobenega dvoma o tem, da bom nekega dne v roke vzela tudi Liščka. Končno je napočil čas tudi zanj. Brez dvoma lahko rečem, da je to najboljša izmed 28 knjig, ki sem jih prebrala letos. Take vrste knjiga, na katero naletim morda enkrat ali dvakrat na leto. Svoje dneve sem praktično planirala okrog branja Liščka, vsak dan sem komaj čakala, da se ji posvetim. Donnino pisanje ima pač takšen vpliv name. Ko berem njene romane se realnost zabriše, zgodbo čutim in živim, čustveno popolnoma vpeta med vrstice.

V Liščku spremljamo 13-letnega Theodorja Deckerja, ki se mu svet obrne na glavo, po tem, ko mu med obiskom Metropolitanskega muzeja v terorističnem napadu umre mama. Ta razvojni roman nato spremlja odraščanje Theodorja in nam pokaže kako obsežne so bile posledice tega strašnega dogodka za njegovo življenje.

»Things would have turned out better if she had lived. As it was, she died when I was a kid; and though everything that’s happened to me since then is thoroughly my own fault, still when I lost her I lost sight of any landmark that might have led me someplace happier, to some more populated or congenial life.« (Donna Tartt, The Goldfinch, str. 17)

Ne vem kako se počutite vi, ko berete ta citat, meni pa se je že na 17. strani lomilo srce, hkrati pa sem se navduševala nad tem kako mojstrsko avtorica z besedami ustvarja melanholično atmosfero, ki nas spremlja skozi večji del romana, in nas poveže s Theodorjevo nesrečno usodo. (Pravzaprav, medtem ko tole tipkam, komaj zadržujem solze.)

Ne želim vam razkriti preveč zgodbe, pozivam vse, ki imate dovolj potrpežljivosti za 770 str. dolg roman in obožujete dobro literaturo, da jo odkrijete sami.

Lišček je poklon žalovanju za ljubljenimi, osamljenosti in tudi umetnosti, njeni moči in pomenu za človeštvu. Je zgodba o ljubezenskem hrepenenju in sorodnih dušah, o dobrem in o zlu, z elementi kriminalke, drame in z epsko zgodbo o odraščanju. Jezik romana je nadvse čudovit, ne manjka prepričljivih, liričnih trenutkov, ki imajo še večjo težo in so bolj nabiti s čustvi, kot v Skrivni zgodovini.

»Well, I have to say I personally have never drawn such a sharp line between »good« and »bad« as you. For me: that line is often false. The two are never disconnected. One can’t exist without the other. As long I am acting out of love, I feel I am doing best I know how. …What if our badness and mistakes are the very thing that set our fate and bring us round to good? What if, for some of us, we can’t get there any other way? (Donna Tartt, The Goldfinch, str. 745)

Nekaj posebnega so seveda tudi liki, ki so večdimenzionalni, izdelani do potankosti, da se bralcu zdi, kot da jih pozna že vrsto let. Moja najljubša sta Boris in Hobie. Prijateljstvo in odnos med Borisom in Theom je zame en izmed vrhuncev romana.  Oba fanta druži nesrečna usoda, a vendar sta si tako različna,  Boris kar prekipeva od volje do življenja, kljub vsem preizkušnjam,  ki jih je moral preživeti. Theo je precej bol melanholičen in pesimističen lik, ki se velikokrat utaplja v svojem žalovanju in spominih na staro življenje. Poleg Pippe, je prav Boris tisti, ki vidi v globine Theove duše in ga pozna bolje kot kdorkoli drug.

»I could not envision him preparing in any way to earn a living or to be a productive member of society. And yet to be with Boris was to know that life was full of great, ridiculous possibilities — far bigger than anything they taught in school.« (Donna Tartt, The Goldfinch, str. 414)

Hobie je verjetno edini lik v romanu, za katerega lahko rečem, da je njegovo srce sama dobrota in ljubezen. Theo ima svoje napake, a sem ga vseeno vzljubila in tekom romana zanj vedno navijala, najbolj pa se mi je oddahnilo prav v trenutkih, ki jih je preživljal s Hobiejem.

»Yeah, he’s nice.« I’d given up trying to explain Hobie to Boris: the house, the workshop, his thoughtful way of listening so different from my father’s, but more than anything a sort of pleasing atmosphere of mind: foggy, autumnal, a mild and welcoming micro-climate that made me feel safe and comfortable in his company. (Donna Tartt, The Goldfinch, str. 282)

Kljub temu, da je Lišček res ogromna knjiga, pa je zgodba tekoča in se večino časa hitro bere. Naletela sem sicer na nekaj delov, ki so se vlekli in so se mi zdeli nepotrebni ali pretirano razvlečeni, a radovednost me je vedno gnala naprej in tega avtorici ne zamerim in ni ključno vplivalo na mojo bralno izkušnjo.

Če bi si citate v knjigah podčrtovala, bi bile čisto vse zadnje strani Liščka pobarvane.

»A great sorrow, and one that I am only beginning to understand: we don’t get to choose our own hearts. We can’t make ourselves want what’s good for us or what’s good for other people. We don’t get to choose the people we are.« (Donna Tartt, The Goldfinch, str. 761)

Morda se bo komu zdel konec preveč filozofski, meni pa je bil všeč in mislim, da roman lepo zaokroži v celoto in bralcu ponudi zaključek, ki pa si ga seveda lahko vsak interpretira po svoje. Tole je eden izmed mojih najljubših citatov (ki pa vam ne bo izdal nič pomembnega o sami zgodbi).

“That life – whatever else it is – is short. That fate is cruel but maybe not random. That Nature (meaning Death) always wins but that doesn’t mean we have to bow and grovel to it. That maybe even if we’re not always so glad to be here, it’s our task to immerse ourselves anyway: wade straight through it, right through the cesspool, while keeping eyes and hearts open. And in the midst of our dying, as we rise from the organic and sink back ignominiously into the organic, it is a glory and a privilege to love what Death doesn’t touch.” (Donna Tartt, The Goldfinch)

Donna Tartt je leta 2014 za Liščka prejela Pulitzerjevo nagrado, Uroš Kalčič pa je za slovenski prevod prejel Sovretovo nagrado.

Lišček je bil izdan leta 2013, Donna Tartt novo knjigo izda približno vsakih 10 let in resnično upam, da na njeni pisalni mizi že leži nova, ki nas bo razveselila čimprej!

Vonjpoknjigah ocena: 5/5

Naslov: The Goldfinch (slo: Lišček)

Avtor: Donna Tartt

Št. Strani: 771

Dodaj odgovor