Ko me je pred nekaj tedni Urška (Booknjiga) v najinem pogovoru o knjigi Smrt ni hec vprašala, če se spomnim še kakšne knjige, ki pripoveduje o soočanju s smrtjo, se nisem spomnila prav koristnega odgovora. No, če bi me to vprašala zdaj,  bi bil odgovor bolj preprost – Telefon v vetru.

Laura Imai Messina se je rodila v Rimu, doktorirala je iz primerjalne književnosti in dela kot profesorica. Ko je bila stara 23 let, se je preselila na Japonsko, da bi izpopolnila jezik in tam tudi ostala. Leta 2011 je pričela s pisanjem bloga »Giappone mon amour« za ljubitelje dežele vzhajajočega sonca in okno v vsakdanje življenje v japonski metropoli. Navdušena nad japonsko kulturo v prostem času piše romane v kavarnah Tokia in na vlakih številnih prog, ki prečkajo prestolnico. Živi med Kamakuro in Tokiem s svojim možem, otrokoma in psičko. Njen roman Telefon v vetru je izšel leta 2020 in postal uspešnica, preveden je v več kot 20 jezikov. Krasen mi je tudi italijanski naslov romana – »Quel che affidiamo al vento« (kar zaupamo vetru). Prav ta njena kombinacija kultur, italijanske in japonske, pa sodeč po tem romanu služi kot izvrstna snov za pisanje.

Yui v cunamiju izgubi svojo mamo in hčer. Po tej izgubi se sprašuje, kako bo sploh lahko nadaljevala s svojim življenjem. Nato pa izve za prav poseben kraj… Yui dela na radiu in nekega dne se v eter javi poslušalec, da bi povedal, kaj ga bodri po izgubi žene.

»In potem je tu ta telefonska govorilnica sredi nekega vrta na samotnem griču. Telefon ni povezan, a glas ponese veter. Rečem Halo, Yoko, kako si? In zazdi se mi, da sem spet isti stari jaz, ko me je poslušala iz kuhinje, ko je pripravljala zajtrk ali večerjo, jaz pa sem godrnjal, da je kava prevroča in me peče jezik.«

V Bell Gardio prihajajo tisti, ki so izgubili svoje ljubljene, z njimi klepetajo in tako iščejo uteho v svojem žalovanju in se trudijo sprejeti strašno izgubo. Yui se odloči, da bo kraj tudi sama obiskala, vendar v govorilnico ne stopi. Prav zaradi telefona v vetru spozna Takeshija, vdovca, čigar hči je po smrti njegove žene, njene mamice, prenehala govoriti. Vsak mesec se skupaj odpravita v Bell Gardio, njuna srečanja pa postajajo vse le bolj pogosta, dokler en brez drugega ne moreta več. Pri tem se srečujeta z na novo odkritimi občutki sreče, pa tudi z občutkom krivde, da izdajata svoje pokojne.

»Sčasoma sta Yui in Takeshi odkrila, da je Telefon v vetru kot beseda, ki se za vsako osebo drugače sklanja, da so si žalovanja sicer vsa podobna, a so si hkrati tudi povsem različna.«

V spodnjih dveh posnetkih lahko prisluhnete istemu odlomku iz slovenske in italijanske verzije romana. Italijanščina mi je bila od vedno zelo pri srcu (živim precej blizu Italije) in zanimalo me je kako roman deluje v izvirniku (še malenkost bolj poetično). Slovenski odlomek sem za vas brala jaz, italijanskega pa moja draga prijateljica Marja, ki ta jezik obvlada precej bolje od mene.

Laura Imai Messina nas v romanu popelje na popotovanje, za katerega bi morda pričakovali, da bo predvsem zamorjeno in žalostno, vendar ga prežemaj tudi upanje, optimizem in predvsem ljubezen.

»Razen tega mu je obljubila, da se bo naslednjič spomnila, kako je biti ljubljen najmanj tako odgovorno dejanje kot ljubiti.«

Jezik je čudovit in poetičen, od prve do zadnje besede je ta knjiga prava prozna lepotica. Vsako sodo poglavje je kratek fragment iz sveta knjižnih likov; predmeti, ki jih je Yui kupila svoji hčerki; stavki, ki poletijo v veter v Bell Gardii; Takeshijevi spomini na očeta… Ti kratki premori so lepa popestritev zgodbe, hkrati pa še dodatno gradijo na bralčevi čustveni povezanosti z osebami v romanu.

Tudi, če sami takšne izgube v življenju še niste doživeli, je branje te knjige na nek način zdravilno. Napolni te z upanjem in vero v  to, da lahko vsako težko epizodo premagamo in znova najdemo radost življenja. Kot pravi tudi avtorica sama, je tema romana univerzalna. »Živimo, zato tudi umiramo. Tkemo odnose, ljubimo. Zato tudi izgubimo. Toda nobene potrebe ni, da bi nas to zamorilo. Želela sem si opisati žalovanje, toda tudi radost življenja, pogum.«

Če vas je objava prepričala in bi knjigo radi prebrali jo najdete tukaj. In čeprav naslovnica ne sme biti vodilo za branje, je Telefon v vetru vsekakor tudi ena najlepših knjig, kar mi jih je letos prišlo pod roke.

Bell Gardia ni le stvar fikcije, je resničen kraj na Japonskem, kjer res stoji telefon v vetru. Ta pa ni turistična atrakcija, na zemljevidih ga ne boste našli, to ni kraj, kamor bi se podali s kamero v roki. To je kraj, kamor odideš le, če imaš namen vzdigniti slušalko in spregovoriti z ljubljeno osebo, ki si jo izgubil. Avtorica sama se je na ta kraj odpravljala mnoga leta. Vedno je našla kakšen izgovor, da je pot v Bell Gardio preložila. Bilo jo je strah, da bi prostor v telefonski govorilnici odvzela nekomu, ki ga potrebuje bolj kot ona. Pravi, da je zanjo Telefon v vetru predvsem metafora, ki nakazuje, kako dragoceno se je oklepati tako veselja kot tudi bolečine. Da se moramo tudi takrat, ko nam življenje stvari odvzame, odpreti za tiste, ki nam jih podari.

Založbi Vida se zahvaljujem za recenzijski izvod romana.

Vonjpoknjigah ocena: 4/5

Naslov: Telefon v vetru

Avtor: Laura Imai Messina

Založba: Vida

Leto izida: 2020

Št. strani: 256