»Dolge poti so res dolge. Na tisoče kilometrov daleč gredo. Na večini se nabere prek sto kilometrov skupnega vzpona. Desetine tednov potrebuješ, da jih prehodiš.«

Za tiste, ki spremljate moj instagram ni nobena skrivnost, da obožujem gore in hribe. Zato sem z veseljem sprejela ponudbo Jakoba J. Kende, ki mi je ponudil izvod svoje knjige Apalaška pot, o kateri sem slišala že mnogo dobrega.

Avtor knjige, Jakob J. Kenda, vam je najverjetneje najbolj poznan kot prevajalec Harry Potterja. Sicer pa je doktor literarnih ved, pisatelj in urednik. Kot ste lahko uganila pa je ena njegovih največjih ljubezni tudi pohodništvo in leta 2017 je kot prvi Slovenec prehodil Apalaško pot. Po tem dosežku je napisal potopisni roman z naslovom Apalaška pot, za katerega je prejel vrsto nagrad – Krilata želva 2019 (vseslovenska nagrada za najboljši potopisni roman), Najboljši literarni prvenec 2019 in Najboljše samozaložniško prozno delo 2019.

Apalaška pot je dolga 3500 km (!!!) in se vije po vzhodu ZDA od zvezne država Georgie (natančneje od gore Springer Mountain), do Maina in  gore Mount Kathadin. To je razdalja, ki bi jo prehodili od Slovenije do Nordkappa, pri tem pa pohodnik napravi toliko skupnega vzpona, kot bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na vrh Everesta. Slednje je bil tudi en izmed kriterijev, zaradi katerega se je Jakob J. Kenda odločil prav za to pot. Na njej seveda ne manjka tudi divjih živali, od medvedov do velikanskih močeradov in strupenih kač, pa strupene rastline, orjaška drevesa, tu in tam pa v divjino zatava tudi kakšen morilec. Vsekakor moraš biti malo junaški, da se je lotiš. Skoraj večja junakinja, kot avtor sam, pa se mi je na trenutke zdela njegova žena, Mateja. Če boste (ali ste) prebrali knjigo, boste razumeli zakaj.

Pohodniki, ki si zadajo, da bodo prehodili celotno Apalaško pot, so tako imenovani thru-hikerji. Vsako leto se jih za ta podvig odloči na tisoče, vendar le enemu izmed štirih ta tudi dejansko uspe. TRI TISOČ PETSTO kilometrov! Si predstavljate? Jaz le težko. Najdaljši pohod, ki sem ga v življenju naredila, je bil iz Pokljuke na Triglav in nazaj, kar znese okrog 24km in povem vam, da sem si na poti nazaj morala prigovarjati »Monika, desna, leva, desna, leva«, saj so me noge že tako bolele, da sem mislila, da jih pustim kar tam, sredi gozda. Avtor knjige pa je vsak dan prehodil od 30 do 40 km in to mesec za mesecem, z vmesnimi prostimi dnevi, ki pa so bili bolj redki. Kapo dol vsem pohodnikom, ki jim uspe prehoditi to zavidljivo in osupljivo kilometrino.

Branja potopisov se vedno lotevam previdno. Ni vsak, ki ima iz svojih popotovanj dovolj snovi za knjigo, tudi dober pisatelj. Jakob J. Kenda pa to vsekakor je. Knjiga se bere zelo hitro in z užitkom, je napeto branje, polno zanimivih dejstev in prečudovitih opisov narave. Avtor je svojo izkušnjo poti res mojstrsko prelil na papir in njegovi koraki tako postanejo bralčeve strani in njegova pot postane tudi tvoja. Navezala sem se na njegovo pohodniško družino, komaj sem čakala naslednje dogodivščine, se zaljubila v naravo, trepetala na nevarnih odsekih… Predvsem pa sem stran za stranjo vpijala to ljubezen do hoje, ljubezen, ki jo dobro poznam tudi sama (a ji še zdaleč ne posvetim toliko kilometrov).

»Lepo je med hribi in jezeri Maina. Tu sva samo jaz in pot in jaz hodim po njej, ne, ker to hočem, ne, ker je treba, ampak ker tukaj razen te hoje drugega ni. To metaforo življenja živim v najbolj dobesednem smislu, sem hoja, sem pot.”

Avtor v knjigi omenja tudi kemijo hoje, kar mi je bilo kot kemičarki seveda zelo zanimivo:

»Naše telo se zna braniti bolečine, ki gre z roko v roki s fizično dejavnostjo. Že pri nekoliko daljšem sprehodu se sprostita v telo beta endrofin, ki je opiat in anandiamid, ki je kanabionid. Od tod tista znana poetizacija, da se duše že ob krajšem pohodu dvigne nad telo. Jasno, da se, saj je zadeta. A na bolj krepkem sprehodu se ob navedenih kemikalijah v telo sprosti še kakšna, tako da koktajl postane mnogo učinkovitejši.«

Takole zadeto od prijetnih občutkov sreče, se na pohodih v gore tudi sama večkrat počutim. Se mi pa zdi, da k temu veliko prispevajo tudi odprte oči in odprto srce. Sama naravo izjemno cenim in občudujem. Navdušuje me s svojo lepoto, sploh gore s svojo mogočnostjo, nasproti kateri se počutim tako nepomembno. V tem koktajlu sreče se mi zato zdi to nujno potrebno. Vsekakor pa drži dejstvo, da je kemija povsod. 😉

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Marilyn (@brighteyedskipper)

Kar mi je pri Apalaški poti najbolj všeč, je to, da zavije tudi onkraj same poti. Dotakne se tudi tiste strani ZDA, ki nam je manj poznana, pokaže, da je »living the American dream« v marsikaterem ameriškem mestu le utopična fraza. Ob branju Apalaške poti, sem se o ZDA naučila precej več kot iz kakšnega ameriškega romana. Ste recimo vedeli, da je naše prepričanje, da večina Američanov živi v milijonskih velemestih napačno? Za razliko od Evrope, ki ima prek trideset milijonskih mest, ali Kitajske, ki jih ima več kot sto dvajset. je v ZDA le deset mest, ki imajo več kot milijon prebivalcev. (??!)

To je tudi knjiga, ki govori o človeških odnosih, o prijateljstvih, ki se lahko stkejo na dolgi poti. Pa o milenijcih, moji generaciji, ki velikokrat ne ve točno kaj bi sama s sabo. Ter seveda zgodba o iskanju samega sebe, oziroma prave resnice o tem, kdo si v resnici.

Priznam, da so me med branjem kar zasrbele pete in predstavljala sem si, kako si oprtam težek nahrbtnik in se podam na daljšo pot. A se je to sanjarjenje razblinilo že ob prvi misli na šotorjenje sredi gozda in šum divje živali v temni noči. Bojim se, da sem preprosto prevelika “boječka” za takšne izzive. Ostajam pri slovenskih hribih in gorah. 🙂

Knjigo Apalaška pot lahko naročite na avtorjevi strani: https://www.apalaska.si/

Za pokušino pa si lahko preberete tale avtorjev članek na spletnem portalu Airbeletrina.

Vonjpoknjigah ocena: 4/5

Naslov: Apalaška pot

Avtor: Jakob J. Kenda

Št. strani: 359

Leto izida: 2018