Najraje pišem o knjigah, ki v meni nekaj premaknejo, ki v meni vzbudijo nešteto občutkov in me silijo k razmišljanju še nekaj časa po tem, ko obrnem zadnjo stran. Takšna knjiga je tudi roman Michaela Cunninghama z naslovom Ure, za katerega je leta 1999 prejel tudi Pulitzerjevo nagrado za literaturo. Verjamem, da jo je že marsikdo izmed vas prebral ali morda gledal film, posnet po romanu (ki je mimogrede tudi odličen!), če pa je še niste, vam to res toplo priporočam. Če se odločite prebrati eno knjigo po mojih priporočilih, naj bo to roman Ure!
Knjiga govori o treh generacijah žensk, na katere je na takšen ali drugačen način vplival kultni roman Gospa Dalloway. Ure je bil pravzaprav naslov, sprva mišljen za ta roman Virginie Woolf. Na tem mestu naj povem, da sem sama po priporočilu prijateljice pred branjem Ur, prebrala tudi Gospo Dalloway (ta me ni ravno navdušila), vendar za razumevanje Ur to vseeno ni ključno in lahko v knjigi uživate, tudi če tega romana še niste brali. Ta trditev je preverjena, saj smo o Urah diskutirali tudi na zadnjem srečanju Tolminskih knjigožercev, kjer vse udeleženke niso prebrale obeh knjig.
Na kratko o vsebini: Roman spremlja dan v življenju treh žensk, v letih 1923, 1949 in 1999. Ena izmed njih je slavna pisateljica Virginia Woolf, ki se med pisanjem Gospe Dalloway bori z duševno boleznijo. Laura Brown je žena vojnega veterana, ki si na njegov rojstni dan bolj kot vse želi, da bi lahko v postelji brala Gospo Dalloway. Clarisso Vaughan, moderno različico gospe Dalloway, pa spremljamo med pripravljanjem zabave, za njenega prijatelja, bivšega ljubimca, ki umira za posledicami AIDSa. Čeprav nam pisatelj ponudi uvid v le en dan življenja vsake izmed treh glavnih junakinj, pa v tem kratkem času o njih izvemo ogromno. Njihove najgloblje skrivnosti, razmišljanja in najpomembnejše, občutja. Na zunaj njihova življenja izgledajo popolno, vsem trem pa je skupno to, da jih nihče ne razume zares. Vsaka se sama bori s svojimi notranjimi demoni, ki pa se bodo marsikomu zdeli še kako znani. Nemalokrat sem se ob branju vprašala: “kaj pa če se to zgodi tudi meni?!”.
She brushes her teeth, brushes her hair, and starts downstairs. She pauses several treads from the bottom, listening, waiting; she is again possesed (it seems to be getting worse) by a dreamlike feeling, as if she is standing on the wings, about to go onstage and perform in a play for which she is not appropriately dressed, and for which she has not adequately rehearsed. (Michael Cunningham – The hours)
Cunningham na nek način nadaljuje ideje, ki jih Virgina Woolf obravnava v Gospe Dalloway in jih preslika v druga časovna obdobja, vendar pa romanu nedvomno vdihne svoj pečat. Ne gre zgolj za imitacijo pisanja Virginie Woolf in za izposojene osebe, gre za odličen nov roman in potencialno bodočo klasiko, kot so zapisali pri založbi Sanje, ki je roman izdala v slovenščini.
Vse tri ženske v romanu so zelo občutljive na okolico in močno čutijo. S tem se lahko poistovetim tudi sama, saj so moja občutenja, bodisi žalosti ali veselja, vedno zelo intenzivna. Avtor nam skozi svoje like prinaša razmišljanja o življenju, smrtnosti, občutku ujetosti, obžalovanju in različnih vrstah ljubezni, ki pa si med seboj pravzaprav niso tako različne. To počne z bolečo natančnostjo. Seksualnost likov v Urah ni zacementirana, zdi se, da je vsak lahko vse. To mi je bilo zelo všeč, saj menim, da ljudje ne bi smeli biti definirani glede na našo spolno usmerjenost, kot tudi ne glede na to ali smo ženske ali moški. O tem zelo lepo piše avtor sam, v odgovoru na vprašanje, kako je lahko kot moški tako dobro opisal dogajanje v ženski duši:
I don’t want to under-estimate the differences between genders. But at the same time, I believe that at our deepest levels – the levels of our natures, our characters – we’re much more alike than we are different. I don’t really think that men and woman come from different planets /…/ I wonder sometimes if it gets down to this: I like women. I’m interested in women. It may be as simple as that /…/ This, however, is slightly tricky ground – what woman is an authority on woman-ness; that is, beyond her own experience as a woman? Do I consider myself an authority on what it’s like to be a white gay man? I do not.
Ure so v romanu zelo pomembne, zasledimo jih v več odlomkih. Kaj je tisto kar nas žene naprej? Kaj je po drugi strani tisto, zaradi česar posamezniki obupajo nad lastnim življenjem? Kako bi se naša življenja odvila, če bi sprejeli drugačne odločitve?
»But there are still the hours, aren’t there? One and then another, and you get through that one, and then, my god, there’s another. I’m so sick.« (Michael Cunningham – The hours)
Vsekakor roman, ki na 200 straneh ponudi toliko globine, da se ti zdi, kot bi jih prebral na tisoče in ki mi bo v mislih in v srcu ostal za vedno.
Vonjpoknjigah ocena: 4/5
Naslov: The Hours (Slo: Ure)
Avtor: Michael Cunningham
Št. strani: 226