Mini recenzije so recenzije, ki jih o prebranih knjigah zapišem na instagram. Nato pa jih zberem tudi na blogu, da si jih lahko preberete tudi tisti, ki instagrama ne uporabljate. Tukaj je novih 5. Uživajte v branju.
Kazuo Ishiguro – NE ZAPUSTI ME NIKDAR
Ne zapusti me nikdar sem prvič prebrala že pred nekaj leti in se takoj zaljubila v Ishigurovo pisanje. Letos sem jo ponovno prijela v roke, saj smo jo na knjižnem klubu izbrale za naše naslednjo branje. Načeloma ne maram brati knjig 2x, a tokrat sem bila nad izkušnjo pozitivno presenečena. Drugo branje te čudovite knjige mi je namreč razkrilo dimenzije zgodbe, ki jih ob prvem branju nisem opazila.
Zgodbo pripoveduje Kathy, ki jo spremljamo tekom odraščanja, obiskovanja šole Halisham in nato na poti do odrasle mlade ženske. Tekom pripovedi pa izvemo, kaj se pravzaprav skriva za ustanovo Halishama. Gre za pripoved o ljubezni, predvsem pa o človeški aroganci in tudi vdanosti posameznika v usodo.
Ishiguro je za svoje literarno delo leto 2017 prejel Nobelovo nagrado, bil 4x nominiran za Bookerjevo nagrado in jo tudi prejel za roman Ostanki dneva (ki je mimogrede tudi čudovit). Slog pripovedovanja ni običajen in ni bil všeč vsem bralkam našega kluba, je pa vsekakor takšen z dobrim razlogom. Knjiga se vseeno bere hitro in te ne pusti hladnega. Ni mi žal da sem jo prebrala kar dvakrat.
Vonjpoknjigah ocena: 4/5
Svetlana Aleksijevič – ČERNOBILSKA MOLITEV
Černobilska molitev je bila zadnja knjiga, ki mi jo je uspelo prebrati v januarju. Tisti, ki je še niste brali, ste verjetno gledali HBO-jevo serijo Černobil, ki je vsebino v veliki meri črpala iz zgodb, zbranih v tej knjigi. Gre za monologe stotine ljudi, ki jih je pisateljica intervjuvala, po tem ko jih je katastrofa v Černobilu strahotno zaznamovala; od gasilcev, vojakov, ki so odstranjevali posledice nesreče, znanstvenikov, obupanih vdov, do otrok,…
Vsak peti (!!) Belorus danes živi na kontaminiranem ozemlju, pred Černobilom je bilo na 100 000 beloruskih prebivalcev 82 primerov onkoloških obolenj, leta 2005 pa na 100 000 ljudi 6000 obolelih. To pa je le delček vseh posledic, ki jih je nesreča imela za Belorusijo in širše.
»Ali morda ostaja še kaj strašnejšega od človeka?«
»Umetnost je spomin… Spomin na to, kaj smo bili… Bojim se… Bojim se ene stvari, namreč da je v našem življenju več strahu kot ljubezni…«
Černobilsko molitev je težko brati, zgodbe bralca pretresejo v dno duše, občutek nemoči te spremlja na vsaki strani, v vsakem odstavku. Nepojmljivo si je predstavljati širino te katastrofe, ignoranco s katero so se z njo spopadali tisti na vodilnih položajih, globoko narodno zavest državljanov, ki so se brez ugovora podali na delo tja, kjer so dozimetri podivjali, ki so molčali o posledicah radiacije na njihovo zdravje…
“Bolj kot vse drugo se v Černobilu vtisne v spomin življenje “po vsem”: stvari brez človeka, pejsaži brez človeka. Cesta, ki ne pelje nikamor, napeljave, ki ne vodijo nikamor. Jabolčni sadovnjak so zarasle mlade breze. Trava, ki je visoka kot drveči jelen. Edino, kar spominja na človeka, so železne postelje, ki stojijo na temeljih podrtih kmečkih hiš, in počrnele peči, ki bolj spominjajo na nenavadna ptičja gnezda kot na naša bivališča. Na človekove sledi. Tu pa tam pomisliš – ali je to preteklost ali prihodnost?
Včasih se mi je zdelo, da zapisujem prihodnost …”
Pomembna knjiga.
Ana Svetel – DOBRA DRUŽBA
Tisti, ki Dobre družbe še ne poznate, se verjetno sprašujete, zakaj za vraga sem jo fotografirala na avtomobilskem sedežu. Zato, dragi moji, ker je to zbirka kratkih zgodb o prevozih. Ja, prav o tistih prevozih, ki ste jih zelo verjetno v študentskih letih koristili tudi vi. In kot piše Petra Vidali za Večer: “Seveda je nekdo moral napisati zgodbe o prevozih. Prevozi so narejeni za kratko prozo. Od začetka, od Boccaccia naprej, je novelistika temeljila na pripovedih ljudi, ki so nekaj časa zaprti v istem prostoru.” Ana Svetel je v knjigi zbrala 21 izmišljenih zgodb o raznolikih ljudeh, ki se vozijo s prevozi. Nekatere so zabavne in hudomušne, druge resne, šokantne ali žalostne, prav vsaka pa je nekaj posebnega. Knjigo sem prebrala v enem dnevu in v njej neizmerno uživala. Tudi sama sem se večkrat posluževala prevozov in v povezavi z njimi imam kar nekaj bizarnih spominov. Kasneje sem raje skoraj 3 ure sedela na avtobusu, kot pa da bi se 1 uro in pol na nekaj kvadratnih metrih trudila z velikokrat čudnimi in okornimi pogovori. Zato, se mi je zdela ideja, da se je nekdo na podlagi teh izkušenj odločil napisati knjigo briljantna. Priporočam v branje!
“Pa ti?”
“Slabo.”
“Zanimivo, da tako poveš.”
“Kako?”
“Tako, direktno. Ljudje ponavadi rečejo v redu. Sploh na prevozih.”
“Ampak res nisem v redu.”
(Dobra družba, str. 115)
Vonjpoknjigah ocena: 4/5
Erling Kagge – TIŠINA V ČASU HRUPA
»Ko ne morem od sveta oditi, odjadrati ali odplezati, sem se naučil, da ga izklopim. Da sem se tega naučil, je kar trajalo. Šele ko sem dojel, da imam prvinsko potrebo po tišini, sem jo lahko sploh pričel iskati – ležala je tam in me čakala, globoko pod kakofonijo hrupa prometa in misli, glasbe in strojev, iphoneov in ratrakov. Tišina.«
O tem kaj je tišina, kje je in zakaj je dandanes tako pomembna, se sprašuje norveški raziskovalec, založnik in pisatelj Erling Kagge, ki je dosegel tri skrajne točke našega planeta, vrh Mount Everesta ter južni in severni pol. V Knjigi Tišina v času hrupa v 33 poglavjih išče odgovore na vprašanja o tišini in kako jo vnesti v naš vsakdan. Morda je to lahko tišina v naravi; tišina, ki jo najdemo v sebi; med opravili, ki so nam pri srcu… Tišina je lahko dolgočasna, vendar tudi obogati naša življenja. Sploh, ker živimo v času hrupa in je tišina skoraj izumrla. Osebno mi tišina veliko pomeni, a vem, da ji posvečam premalo pozornosti. Erlinogova razmišljanja so se me zato precej dotaknila in mi dala veliko materiala za razmislek.
»Vedi, da se tišina, ki jo sam izkušaš, razlikuje od tiste, ki jo izkušajo drugi. Vsak ima svojo.«
Zame je najljubša tišina tista, ki jo občutim v naravi, ob reki Soči, še raje pa nekje visoko, v objemu gora. Kje pa ti najdeš tišino?
Vonjpoknjigah ocena: 4/5
Berta Bojetu – FILIO NI DOMA
Za roman Filio ni doma sem prvič slišala pred kratkim, čeprav je izšel že leta 1990. Radovednost me je vodila k temu, da sem v knjižnici zavila med slovenske romane in si ga izposodila.
Po končanem branju lahko rečem, da gre za res pretresljiv roman in težko vsebino. Razdeljen je na tri dele, vsak del pa je zgodba enega od treh glavnih junakov, in sicer Helene Brass, njene vnukinje Filio in Urija. Vse tri zgodbe so tesno povezane. Roman se dogaja na izoliranem otoku, kjer se po brodolomu znajde Helena Brass. Na tem otoku pa velja prav posebna hierarhija in stroga pravila, razdeljen je namreč na Gornje mesto, kjer živijo ženske in Spodnje mesto, kjer prebivajo moški. Ločitev v dve mesti služi kot prepoved čustvovanja in ljubezni. Posilstvo je na otoku nekaj normalnega, je nadzorovano in celo spodbujano opravilo, določeno z urnikom in razporedom, ki ga ženske brez ugovorov sprejmejo. S tem je spolnost zreducirana na najbolj primitivno obliko in je simbol razčlovečenosti.
»Posilstvo, o katerem sem doslej samo poslušala, se mi je zgodilo, kakor preponosni kobili bič. Oblast, s katero me je pribil na tla, me je vlekel v globoko užaljenost in prizadetost. V svetu, ki sem ga zapustila, bi bila prezirana in zapuščena po takem dogodku. Obračali bi glavo od mene in me neusmiljeno izločili. Tukaj je bil to žig lastnine in poslušnosti.«
Kazni za neposlušnost so grozljive in predstavljajo posledice, ki čakajo ženske ob izražanju svoje volje ali ob poskusu spreminjanja svoje prihodnosti. Tekom romana spoznavamo kako se z življenjem na tem čudaškem in grozljivem otoku soočajo glavni junaki.
Gre za žanr distopije, v ospredju pa je tematika ženske usode in feminističen pogled na svet. Pomemben motiv v romanu je oblast, a ne le oblast moških nad ženskami. Odnosi med ženskami niso nič manj kruti, prav tako odnosi med moškimi. Je obsodba tolaritarnega režima in hkrati zgodba o ženski moči in vztrajnosti, ki povzroči razpoke v njem. Nepozabna bralna izkušnja, ki jo spremlja vrtiljak čustev.
Vonjpoknjigah ocena: 4/5