Pred pisanjem te objave sem razmišljala po kakšnem ključu knjižna dela uvrščamo med klasike. S prijateljico sem se pogovarjala o tem, kaj njej pomeni ta izraz. Njena definicija mi je bila zelo všeč. Pravi, da so to tiste knjige, ki preživijo zob časa in so vedno aktualne. Morda so to tudi tiste knjige, ki jih vsakič beremo drugače.
Stili pisanja so se seveda skozi čas spreminjali in nekatere klasike se nam zdijo težko berljive, a včasih zgodba in sporočilo odtehtata mučenje pri branju. Ko sem se s klasikami prvič srečala v šoli, nisem bila ravno navdušena nad branjem le teh. Veliko raje bi ta čas preživela s kakšno knjigo po mojem izboru. Vendar se je moje mišljenje spremenilo vsakič, ko je profesorica začela z obravnavo knjige pri pouku. Odkrivala mi je dimenzije knjige, ki jih sama nisem našla. Mnoge knjige so mi tako postale všeč šele po debatah pri pouku. Tako sem tudi sama začela posegati po klasikah in na seznamu prebranih knjig se jih je znašlo že kar nekaj (seveda je seznam tistih, ki bi jih še rada prebrala še daljši… »vzdih«). Zato sem se odločila, da današnjo objavo posvetim tistim klasikam, ki so me najbolj navdušile in so mi najbolj pri srcu. Razporedila sem jih glede na datum izida, od najstarejše do najmlajše.
Fjodor Dostojevski – ZLOČIN IN KAZEN (1866)
Zločin in kazen je verjetno tista klasika, ki je »kriva«, da sem prišla do spoznanja, da so tudi klasike lahko zelo kul branje. Brala sem ga v gimnaziji kot domače branje in se nad njim navdušila. Zločin in kazen je psihološki roman in takšnih sem zatem prebrala še kar nekaj. Raskolnikov, ki je glavni lik romana, zagreši dvojni umor, saj zagovarja teorijo, da se ljudje delijo na uši in na tiste redke posameznike, ki so zmožni velikih dejanj, tudi umora, če se jim zdi to potrebno. Dostojevski nas mojstrsko vodi skozi Raskolnikovo vest in krivdo, hkrati pa nam ponuja še mnogo več kot to.
Lev Tolstoj – ANA KARENINA (1877)
Še en velikan ruske književnosti in realizma je seveda Tolstoj. Ana Karenina je s 1096 stranmi verjetno najdaljša knjiga, ki sem jih prebrala. A kljub temu se mi branje ni vleklo. Gre za epsko ljubezensko zgodbo, v kateri nam Tolstoj skuša prikazati kakšne so možnosti posameznikov za srečo ali nesrečo, seveda z izvrstno dodelanimi liki. Ana Karenina se v njej bojuje za svojo strast do ljubimca, na drugi strani pa za svojo neodvisnost ter za materinsko ljubezen. Konstantin Levin pa v iskanju svoje identitete skuša doseči razumevanje vere v odtujenem in zmedenem svetu. Nepozabno branje.
Oscar Wilde – SLIKA DORIANA GRAYA (1890)
Z Wildom sem se prvič srečala v gimnaziji, kjer smo obravnavali njegovo Salomo in verjetno ga sama od sebe ne bi več vzela v roke. (Saloma me ni ravno »vrgla na rit« 🙂 ) Potem pa se je zgodil knjižni klub Tolminski knjigožerci, prva knjiga, ki naj bi jo prebrali pa je bila Slika Doriana Graya. Hvaležna sem naši šefici Alji, da je nam je izbrala prav ta roman. Zgodba se vrti okrog narcisoidnega Doriana, ki proda svojo dušo za večno lepoto in mladost. Družbi je namreč pomembnejši videz kot pa človekova notranjost. Več kot 100 let kasneje se to še vedno sliši precej znano, kajne?
Aldous Huxley – KRASNI NOVI SVET (1932)
Po končanem branju Krasnega novega sveta sem imela precej mešane občutke. Roman se začne zelo zanimivo in šokantno, takoj me je povleklo v ta krasni, novi svet. Ko se je zgodba nadaljevala pa sem se začela rahlo dolgočasiti, konec pa me je nato znova navdušil. To torej ni bila knjiga, ki je ne bi mogla odložiti, vendar je bila zelo posebna in nenavadna in jo zato uvrščam na ta seznam. Ko o romanu razmišljaš preko dobesedne zgodbe namreč odkriješ pravo širino tega dela, zaradi česar se ne da tajiti, da je ta roman veliko literarno delo, avtor pa genialec, saj leta 1931, ko je knjiga nastala, še niso poznali niti strukture DNA, knjiga pa je kljub temu polna genetskega inženiringa. Preden sem prebrala Krasni novi svet, si nisem mislila, da je lahko svet brez vojn, kjer vsi živijo kot eno, nevaren svet. Ne za telo, temveč za um. Huxley nam to pokaže.
Vladimir Bartol – ALAMUT (1938)
Alamut je še ena izmed knjig, ki je na tem seznamu pristala zaradi knjižnega kluba, ki se ga udeležujem. Pozitivno sem bila presenečena nad berljivostjo tega romana, ki me je navdušil. Je zgodovinski roman, na drugi strani pa tudi družbenokritičen in filozofski. Alamut je slavo doživel po 11.9.2001, meddrugim je bil tudi inspiracija za video igrico Assasin’s Creed. Snov za roman je Bartol črpal iz 11. Stoletja, ko je v trdnjavi Alamut, na današnjem Iranskem ozemlju, Hasan Ibn Saba gradil sekto terorističnih gverilcev. Roman je izvrsten prikaz manipulacije množic, ki ti nažene strah v kosti, saj se tekom branja sprašuješ ali se ne morda isto dogaja tudi tebi.
Albert Camus – TUJEC (1942)
Albert Camus je izjavil, da je bilo branje romanov ruskega pisatelja Dostojevskega »izkušnja, ki je pretresla dušo« in vplivala na njegovo lastno delo. Zato verjetno ne preseneča, da se je na mojem seznamu znašel tudi ta francoski pisatelj. K branju romana Tujec me je sicer pritegnil uvodni stavek romana, ki se glasi takole: “Danes je umrla mama. Ali pa včeraj, ne vem.” Zdelo se mi je, da za tem stavkom gotovo leži zelo zanimiva zgodba in nisem se motila. Knjiga je zelo kratka, ima le 95 strani, a se na koncu zdi, da si jih prebral mnogo več. Zgodba se vrti okrog Meursaulta, ki zagreši umor, nato pa se bori proti poskusom družbe, ki mu želi vsiliti racionalno razlago za njegovo kruto dejanje ter obnašanje.
Harper Lee – ČE UBIJEŠ OPONAŠALCA (1960)
Če ubiješ ptiča oponašalca je postala klasika ameriške literature, meni osebno pa je bila to ena najbolj berljivih klasik, ki je kar nisem mogla odložiti. Zgodba pripoveduje o rasni neenakosti in pravici na Ameriškem jugu v času velike depresije ter o otroški nedolžnosti deklice Scout in njenega brata Jema, ki jo ogrozijo številni incidenti, ki razkrivajo hudobno stran človeške narave. V ospredju je predvsem po krivem obtoženi temnopolti Tom Robinson, ki ga okrivijo za posilstvo belke. Na sodišču Toma brani Scoutin oče, Atticus. Scout in Jem tekom romana skušata ohraniti vero v človeško dobroto kljub ponavljajočim se primerom zla, ki ju obdajajo.
John Williams – STONER (1965)
Čeprav je roman Stoner izšel že leta 1965, je bil v slovenščino preveden šele leta 2015, pozno je dosegel tudi druge konce Evrope. Pravijo mu tudi »najboljši Ameriški roman, za katerega niste še nikoli slišali«. To je ena izmed tistih knjig v katerih ni velikega in bombastičnega dogajanja, a vendar je bralna izkušnja napeta in zelo čustvena. To je zgodba o povprečnemu človeku, Stonerju, asistentu na Univerzi v Misuriju. Verjetno boste marsikatero dejanje, oziroma bolje rečeno nedejanje, Williama Stonerja obsojali. Redki so trenutki, ko se Stoner v življenju bori, pa še takrat je to v povezavi z njegovo službo profesorja. V privatnem življenju so njegovi odnosi bolj kot ne polomija. Kljub temu pa sem prepričana, da lahko v Stonerjevi zgodbi najdemo tudi del svoje, vprašanje je le, ali si to tudi priznamo. Prav zato sem se po zaključku branja počutila čustveno izžeto, a vem, da je bilo to branje, ki ga ne bom zlahka pozabila.
Margaret Atwood – DEKLINA ZGODBA (1985)
Distopijski, feministični roman, Deklina zgodba je vsekakor nekaj posebnega. Govori o Olfredi, ki živi v Gileadu, kjer je ženskam prepovedano brati. Olfreda živi s poveljnikom in njegovo ženo in ima s poveljnikom spolne odnose, saj je njena glavna naloga, da bi paru donosila otroka. Olfreda se še spomni, da je včasih imela moža, hčerko, službo in svobodo. Roman prevevata strah in paranoja, saj vsi liki živijo pod kruto totalitarno oblastjo. Glavne teme in motivi s katerimi se ukvarja so ženska telesa kot politični inštrumenti, jezik kot orodje moči, seksualno nasilje, uporaba religije v politične namene… Na koncu nam pušča kar nekaj odprtih vprašanj, a tisti, ki se boste branja lotili v prihodnosti, boste nekaj odgovorov lahko našli v Testamentih (ki po mojem mnenju sicer Deklini zgodbi ne sežejo do gležnjev), nadaljevanju Dekline zgodbe, ki je bilo izdano lani.
Ste na seznamu našli kakšno klasiko, ki je bila všeč tudi vam? Morda tudi kakšno, ki je vas razočarala? Let me know. 🙂