Je lepim ljudem v življenju lažje? Jim večkrat pogledamo skozi prste? Jim odpuščamo lažje?
Ravno včeraj sem si na Netflixu ogledala prvi del dokumentarne serije 100 Humans, v kateri so se ubadali tudi s temi vprašanji. Zelo zanimiv je bil poskus, pri katerem so 100 ljudi razdelili v dve skupini, nato so obema skupinama predstavili 3 enake zločine, ob teh zločinih pa so občinstvu pokazali tudi obraze storilcev. Vendar pa so vsaki skupini pokazali različne fotografije obrazov. Prvi skupini so pokazali obraze oseb neprivlačnega videza, drugi skupini pa obraze zelo lepih ljudi. Udeleženci tega poskusa so nato morali določiti ustrezno zaporno kazen za vsakega zločinca. Se vam že svita kakšni so bili rezultati? Prav v vseh treh primerih so lepši zločinci prejeli občutno nižjo povprečno zaporno kazen. Za enak zločin!
Sojenje glede na videz je in bo verjetno vselej prisotno v človeški družbi. O tem med vrsticami govori tudi roman nigerijske pisateljice Oyinkan Braithwaite z nenavadnim naslovom Moja sestra, serijska morilka. Ko sem prvič zasledila knjigo na Instagramu, sem si jo že zaradi naslova takoj dodala na moj tbr seznam.
»Ayoola me pokliče s temi besedami: Korede, ubila sem ga. Upala sem, da teh besed ne bom slišala nikoli več.«
V romanu spremljamo Korede in njeno sestro Ayoolo, ki velja za lepšo izmed sester, je tudi najljubši otrok njune mame, povrh vsega pa še serijska morilka. Ima namreč neprijetno navado, da ubija svoje fante. Po vsakem umoru trdi, da je to storila v samoobrambi, a nikoli ni poškodovana. O njeni slabi vesti ni ne duha ne sluha. Po umorih se zateka po pomoč h Korede, ki ji vedno pomaga in počisti kri, ki jo je prelila Ayoola.
»Tako je bilo od vselej. Ayoola je razbila kozarec, jaz pa sem bila kriva, ker sem ji izročila pijačo. Ayoola ni izdelala razreda in jaz sem bila kriva, ker je nisem učila. Ayoola je vzela jabolko in zapustila trgovino, ne da bi jo plačala, jaz pa bi bila kriva, ker je bila zaradi mene lačna.«
Vendar to ni kriminalka, roman se namreč prvenstveno osredotoča na odnos med sestrama. Karakterno povsem različni, a vendar sta si tako zelo blizu. Ayoola je lena, samovšečna in brezskrbna zapeljivka, ki kljub njenim osebnostnim lastnostim očara vsakega, ki jo sreča. Korede, ki dela kot medicinska sestra, je odgovorna, učinkovita a sramežljiva. Korede se čuti dolžno, da pomaga Ayooli, a kaj se bo zgodilo, ko bo ta svoje lovke usmerila proti doktorju, ki je Korede že dolgo všeč?
»Ne morem se spomniti natančnega trenutka, ko sem spoznala, da je Ayoola lepa in jaz… nisem. Toda vem, da sem se svoje nezadostnosti zavedala veliko prej.«
Roman je mešanica črnega humorja, ljubezenske zgodbe, družinske sage in se zelo hitro bere. Počasi nam odkriva zakaj sta sestri tako povezani in tudi namigne, zakaj je Ayoola postala hladna serijska morilka. V branju sem se zabavala, prav tako pa se mi je zgodba zdela zelo osvežujoča in nekaj, na kar še nisem naletela. Kot sem že omenila, med vrsticami govori tudi o lažjem življenju lepih ljudi. V tem primeru torej Ayoole.
»Odločim se, da ne bom odgovorila na materino nelogično izjavo, prav tako pa nisem hotela priznati dejstva, da jo veliko bolj zanima Ayoolina poroka kot pa moja. Kot da bi bila ljubezen rezervirana le za lepe ljudi.«
Smo tudi sami kdaj diskriminatorni do ljudi, ki nam vizualno niso všeč? Je lepota preveliko merilo tudi za nas? Kaj lahko naredimo, da bi bila družba drugačna, manj zaslepljena z bliščem lepote? Kdaj bo karakter postal pomembnejši od videza? To so vprašanja, ki so se mi zastavljala ob branju. Soditi glede na videz je preprosto, potruditi se in spoznati, kaj se skriva pod zunanjo lupino pa zahteva nekaj truda. Izberimo težjo pot.
»Moja sestra je. Nočem, da bi gnila v ječi, poleg tega je Ayoola pač Ayoola in bi sodišče verjetno prepričala, da je nedolžna. Za njena dejanja bi bile krive žrtve in ona je ravnala kot vsaka razumna, lepa oseba v takšnih okoliščinah.«
Pisateljica Oyinkan Braithwaite se je rodila v Lagosu, leta 1988, a je večino otroštva preživela v Veliki Britaniji. Leta 2012 se je po študiju kreativnega pisanja in prava vrnila nazaj v Lagos. Moja sestra, serijska morilka, je bila nominirana kar za nekaj knjižnih nagrad, med drugim za Bookerjevo nagrado 2019 in Women’s Prize Fiction 2019.
Vonjpoknjigah ocena: 3/5
Naslov: Moja sestra, serijska morilka
Avtorica: Oyinkan Braithwaite
Prevod: Ljubica Karim Rodošek
Založba: Hiša knjig
Leto izida: 2019
Št. Strani: 234
isbn: 978-961-7076-00-4