Priznam, da preden sem prebrala ta roman, o Milevi Einstein nisem vedela ničesar. Za njeno ime sem prvič slišala prav ob omembah te knjige. Ker so mi življenjske zgodbe znanstvenikov zelo fascinantne, se mi je zdelo, da bi me pritegnila tudi pripoved o ženi enega najbolj slavnih fizikov vseh časov. Kot magistra kemije, sem tekom študija namreč imela veliko opravka z imeni znanstvenikov, ki so se pojavljala predvsem v raznih poimenovanjih enačb in teorij, ki smo jih morali razumeti. Zanimive informacije iz življenja teh veleumov, so se mi zato vedno zdele dobrodošla popestritev sicer suhoparne učne snovi. Seveda sem se tekom študija srečala tudi z Einsteinom, ki sem ga imela za genija, medtem ko sem pomilovala svoje možgane, ki so kvantno fiziko le s težavo predelovali. Vendar to ni zgodba o Albertu Einsteinu, to je zgodba o Milevi Einstein, o trpeči ženi, znanstvenici, materi in izjemni ženski svojega časa.
Mileva Marić se je rodila leta 1875 v majhni vojvodinski vasici Titel na ozemlju današnje Srbije. Bila je zelo bistra učenka z veliko željo po študiju.
»Glavna tema deklet v višjih razredih je bila poroka takoj po končanem šolanju. Večina je bila že zaročena. Mileva pa je že tedaj verjela, da poroka ni zanjo. Zanimal jo je študij, kar je bilo v njenem okolju nezdružljivo s poroko. Ženska, ki si želi študirati, je bila vredna skoraj podobnega usmiljenja kot šepavost ali psihična bolezen. Poglejte jo, želi postati moški!«
Mileva je bila edina ženska, ki je v svojem času študirala na züriški Politehniki. Prav tam je spoznala štiri leta mlajšega Alberta, s katerim sta se zaljubila in po štirih letih zveze poročila.
»Preden se je zbližala z Albertom, je svoje telo občutila kot breme. Obstajala je ona in obstajalo je njeno telo. To dvojnost je nenehno občutila, včasih bolj, drugič manj močno. On ji je z dotiki povrnil občutek enovitosti in tega ne bo nikoli pozabila. Takšne moči zdravilca za Milevo ni imel nihče drug.«
Že pred poroko se jima je rodila hčerka Lieserl, katere rojstvo in izginotje ostajata največja skrivnost slavnega para še danes. Kasneje sta se jima rodila še dva sinova, mlajši je bil kasneje diagnosticiran s shizofrenijo. Njun zakon je kmalu po rojstvu drugega sina propadel.
Ste vedeli, da naj bi Mileva svojemu možu pomagala pri matematičnih izračunih in tudi pri razvoju teorije relativnosti. Vendar ker nikoli ni diplomirala, njeno ime v Albertovih člankih ni bilo omenjeno nikoli.
Teorija žalosti je mešanica domišljije in biografskih dejstev, v kateri skuša avtorica opisati, zakaj je prišlo do razpada zakona med Milevo in Albertom, pri tem pa se osredotoča predvsem na čustvene odzive in psihične zlome Mileve, ki je podrejena svojemu možu in materinstvu, zapostavila svojo kariero in morala pozabiti na sanje o svoji prihodnosti znanstvenice. Hkrati je izgubila tudi prvorojeno hčer, sina za hudo duševno boleznijo in moža, ki ga je tako zelo ljubila. Bralcu stran za stranjo lomi srce, Mileva pa drvi k nezadržnemu osebnostnem razkroju.
»Od tega trenutka Mileva Marić iz Novega Sada, uspešna študentka politehnike in bodoča znanstvenica, ni več obstajala. Na oglasni deski je v svojih ocenah videla napisano svojo prihodnost. Pozabi diplomo, pozabi znanost, pozabi kariero, si je rekla.«
»Če sedi dovolj dolgo, zagledana v obzorje, lahko na nebu prepozna vsa svoja čustvena stanja, od tistih temačnih, podobnih težkim oblakom, do dramatičnih, kakor je sončni zahod; od zaspane blede jutranje zarje do popoldanske deževne sivine.«
Čeprav roman govori o ženski iz prejšnjega stoletja pa je Teorija žalosti še kako aktualna. Hvaležna sem, da je biti ženska v marsikaterem pogledu lažje, kot je to bilo pred 100 leti, a še vedno obstajajo službe, v katerih je ženski spol slabost, še vedno je kariero marsikdaj težko uskladiti z materinstvom, še vedno se pojavljajo obtoževanja tistih, ki izberejo le prvo.
Vsekakor se me je knjiga zelo dotaknila. Je tudi ena najbolj žalostnih knjig, kar sem jih prebrala v zadnjem času. Einstein pa se mi je po branju zameril za vse čase. Res je bil izjemen znanstvenik ampak na drugi strani katastrofalen človek, mož in oče.
»Zapustila sem te, v resnici pa si ti zapustil nas, s tem pa tudi svojo odgovornost soproga in očeta, ki ni abstraktna, temveč zelo konkretna. Skrb za vse človeštvo je zate lažja od skrbi za tvoja sinova.«
Kako močne so te besede, kako grozne.
Že pogledujem proti drugim knjigam Slavenke Drakulić. Napisala je tudi roman o Fridi Kahlo z naslovom Frida ali o bolečini. Na žalost pa nimamo prevoda njenega romana Dora i Minotaur, ki govori o Dori Maar in njenem življenju s Picassom.
Za konec vam pripenjam še povezavo do zanimivega intervjuja z avtorico: https://www.delo.si/kultura/knjiga/tragedija-einsteinove-zene-mileve.html
Se beremo,
MM
Vonjpoknjigah ocena: 4/5
Naslov: Mileva Einstein. Teorija Žalosti
Avtorica: Slavenka Drakulić
Prevod: Mišo Renko
Založba: Beletrina
Leto izida: 2018
Št. Strani: 210
isbn: 9789612843670