Vem, da je januarja že konec in s tem tudi govora o zaobljubah za leto 2020 in retrospektive v 2019. Vendar imam odkar so me prijateljice za rojstni dan presenetile z domeno za moj blog, v glavi tole objavo. 2019 je bilo res super bralno leto. Res bi mi bilo žal, če ne bi z vami podelila vsaj tistih nekaj knjig, ki me bodo spremljale še dolgo. Velikokrat sicer pozabim točen potek zgodbe najljubših knjig, občutkov ob branju pa nikoli. Prav bralni občutki in doživetja pa so pri meni najpomembnejše merilo o kakovosti prebranega.

Pa poglejmo, katere so bile tiste knjige, ob katerih sem čutila največ.

1. Amor Towles – A gentelman in Moscow

Prevoda te knjige v slovenščini žal ni, vendar jo iz srca priporočam. Zgodba govori o grofu Alexandru Rostovu, ki ga leta 1922 boljševiško sodišče obsodi na hišni pripor v luksuznem hotelu Metropol. Grof, ki v življenju nikoli ni delal, je obsojen na majhno podstrešno sobo, medtem ko se zunaj odvijajo najbolj turbulentna desetletja v zgodovini Rusije. Nepričakovano ga ta omejenost vodi do velikih emocionalnih spoznanj.
“I’ll tell you what is convenient,” he said after a moment. “To sleep until noon and have someone bring you your breakfast on a tray. To cancel an appointment at the very last minute. To keep a carriage waiting at the door of one party, so that on a moment’s notice it can whisk you away to another. To sidestep marriage in your youth and put off having children altogether. These are the greatest of conveniences, Anushka—and at one time, I had them all. But in the end, it has been the inconveniences that have mattered to me most.”
― Amor Towles, A Gentleman in Moscow

Ko sem začela z branjem sem sicer potrebovala nekaj časa, da sem se privadila res bogatemu jeziku Towlesa in sem sprva zmogla le nekaj strani na dan. Potem pa se je spremenil tudi tok zgodbe in vse le težje jo je bilo odložiti. Kasneje sem ugotovila, da je bila to pravzaprav avtorjeva strategija. Če so se grofu na začetku dnevi v hotelu vlekli, so kasneje minevali vse hitreje. Briljantno.

Sicer pa je bil to eden izmed najlepše napisanih romanov, kar sem jih brala. Zgodba o življenjskem cilju, prilagajanju, usodi, sreči, družini in ljubezni. Zdi se, da potek zgodbe vseskozi narekuje politika a je prisotna bolj kot ozadje same zgodbe. Redko razmišljam o ponovnem branju knjig, A gentelman in Moscow pa je vsekakor kandidatka prav za to.

2. Susan Cain – Tihi – Moč introvertiranih ljudi, v svetu, ki ne zna molčati

Tretjina ljudi, ki jih poznate je introvertiranih. To so tisti, ki jim je ljubše poslušati kot govoriti; ki so inovativni in kreativni, a ne marajo samohvale; ki raje delajo sami kot v skupini. V Knjigi avtorica poudarja podcenjevanje introvertov, v svetu ki favorizira samozavestne, vselej zgovorne in družabne ekstraverte, ideal sodobnega človeka. Lastnosti introvertov pa veljajo za drugorazredne. Knjiga govori o razlikah med ekstraverti in introverti in ponuja nasvete kako shajati drug z drugim, polna je zanimivih razmišljanj, dejstev in znanstvenih raziskav. Ker se imam sama za introvertirano osebo, mi je bila vsebina zelo blizu. Knjiga mi je tudi pomagala razumeti določene dele moje introvertirane osebnosti in jih lažje sprejeti, predvsem pa razumeti. Vedno sem mislila da sem pač čudna, ker ne maram poslušati glasbe, ker se lahko v avtu vozim 1h in ne odprem radia, zdaj vem, da je to za introverta nekaj normalnega. Ob branju knjige sem kar ob nekaj opisih kimala z glavo, kot na primer:

»Če pošljete introverta na sprejem ali dogodek s stotimi ljudmi, se bo vrnil z manj energije, kot je je imel na začetku. Ravno nasprotno je pri ekstravertih.« -Susan Cain

Kako zelo tale stavek drži. Lahko se imam super fino fajn, ampak utrudi me bolj kot najbolj naporen trening.

»Predsodek, da so introverti asocialni, ne drži. Introverti in ekstraverti smo samo na različen način socialni.« -Susan Cain

In za konec še tale misel:

»Če introverti in ekstraverti predstavljajo severni in južni pol temperamenta, kako naj potem sploh shajajo drug z drugim? Pa vendar: oba tipa se pogosto privlačita, pogosto v občutku, da drug drugega dopolnjujeta: eden raje posluša, drugi raje govori; eden je občutljiv za lepoto pa tudi za udarce, medtem ko drugi požvižgavajoč jadra skozi življenje; eden plačuje račune, drugi skrbi za urnik otrokovih obšolskih dejavnosti. Seveda pa je pomembno razumevanje razlik …« – Susan Cain

3. Taylor Jenkins Reid – The Seven Husbands of Evelyn Hugo

Nekega dne sem po tem, ko sem na profilu najljubše knjižne blogerke Bibliovce že tretjič zasledila tole knjigo, odklikala na Book Depository in si jo naročila. Potem je nekaj mesecev sedela na polici, kot vedno kupljene knjige čakajo, da preberem tiste iz knjižnice. Nato pa sem si jo spakirala za na morje in jo na plaži na dušek prebrala. Zgodba me je popolnoma začarala. Ostarela hollywoodska zvezda Evelyn Hugo se končno odloči povedati zgodbo o svojem slavnem in škandaloznem življenju, v katerem je bila kar sedemkrat poročena. Za to pa izbere precej nepomembno novinarko Monique Grant. Zakaj prav njo? Več ne bom izdala, povem le še to, da ne gre le za hollywoodski blišč in slavo, ampak še za mnogo več kot to, saj se pod na videz bleščečim življenjem Evelyn Hugo skrivajo druge, še neodkrite plasti, ki jih ne boste pričakovali. Napeto od začetka do konca, ganljivo in čustveno branje. Kar stiska me pri srcu, ko obujam spomine na branje, med pisanjem tega zapisa. Za vse tiste, ki ste brali Daisy Jones in skupino The Six, in vam je bila všeč à Evelyn je še mnogo boljša! Po mojem skromnem mnenju vsaj.

“People think that intimacy is about sex. But intimacy is about truth. When you realize you can tell someone your truth, when you can show yourself to them, when you stand in front of them bare and their response is ‘you’re safe with me’- that’s intimacy.” ― Taylor Jenkins Reid, The Seven Husbands of Evelyn Hugo

Toliko za prvič. Javite v komentarjih če ste katero od knjig prebrali tudi vi. Se beremo,

MM