Paragvaj… Država v Južni Ameriki z glavnim mestom Asuncion. Zdi se mi, da sem njihovo nogometno reprezentanco že zasledila na svetovnih prvenstvih… In to je to, kar sem o Paragvaju vedela še nedolgo nazaj. Zdaj pa sem bogatejša za nekaj krasnih paragvajskih pravljic. Knjigo z naslovom Paragvajske pravljice, mi je poslala založba Malinc, ki se osredotoča predvsem na izdajanje mladinske književnosti avtorjev španskega govornega področja. Izdajajo pa tudi besedila manj poznanih evropskih in svetovnih literatur, kar je čisto v skladu s tem, kar želim doseči z bralnimi potovanji in njihovo prizadevanje navdušeno pozdravljam!

Prav paragvajska literatura je takšna, ki jo imamo v slovenskih prevodih zelo malo. Kot piše Barbara Pregelj v spremni besedi, imamo v Sloveniji na voljo le dva prevoda uveljavljenega paragvajskega pripovednika Augusta Roe Bastosa. No zdaj pa nam je na voljo tudi antologija paragvajskih pravljic.

Beseda ali dve o knjigi… Pred branjem res nisem vedela, kaj lahko od knjige pričakujem, nisem več vajena brati pravljic, se mi bodo zdele preotročje? Izkazalo se je, da so bili moji strahovi odveč. Paragvajske pravljice namreč navdih iščejo v sodobnosti, pa tudi v ekoloških in trajnostnih tematikah! Izvrstno se mi zdi, da v Paragvaju očitno skušajo otrokom in mladostnikom ekološko problematiko približati skozi zgodbe. Ta pristop je še posebej zanimiv in edinstven, ker zgodbe pripovedujejo živali in nam, kot človeškim bralcem, nastavljajo ogledalo.

V pravljici Živali protestirajo se živalski prebivalci in prebivalke gozda naučijo besede deforestacija, ob čemer gospodična kuščarica omedli, nato pa se skupno odpravijo v paragvajsko prestolnico protestirat proti krčenju gozdov.

Zgodbe pa so tudi hudomušne in polne modrosti, pripovedujejo o paragvajski preteklosti, o staroselcih, nas učijo o dobrodelnosti, prijateljstvu, drugačnosti…

»Pogosto te vidim, kako se igraš med mangovci, in bi se ti rada pridružila, a te nato le od daleč opazujem. Ker nisva iste vrste…«

»To ni pomembno. Lahko sva prijatelja in se igrava skupaj.«

(Martin Mangoljubec)

Večina pravljic v knjigi se dogaja v pokrajini Chaco, ki je ena izmed dveh paragvajskih pokrajin. Chaco je zelo redko poseljen (pravzaprav je to en najbolj redko poseljenih delov Južne Amerike)  in precej manj razvit od pokrajine na vzhodu. Na tem območju poteka obsežno krčenje gozdov.

Prav v vseh pravljicah pa ima pomembno vlogo narava, ki je rdeča nit celotne zbirke, pomembna za vse živalske like, ki nastopajo v zgodbah in seveda pomembna za vse nas. Verjamem, da se moji bralci in bralke tega zavedate, a ko se zatopimo v Paragvajske pravljice, nam bo morda njeno varovanje, postalo še za odtenek pomembnejše, skozi pravljično pripovedovanje pa bomo začutili tudi tisti njen del, nekje daleč na zahodu prek Atlantika.

Všeč mi je tudi, da je na koncu knjige del namenjen razlagi manj poznanih besed, ki se pojavljajo v pravljicah. Na primer akrokomija – palma, ki rase v tropskih področjih Južne in Srednje Amerike, Gvaranci – avtohtono ljudstvo Južne Amerike; vriskač – južnoameriška opica… Temu sledi še razdelek namenjen avtorjem in spremni besedi o ilustracijah in pravljicah.

In še zanimivost glede prevoda pravljic – prevedli so jih študenti hispanistike na ljubljanski filozofski fakulteti pod mentorstvom Urše Geršak in Maje Šabec. Pravljice pa je z ilustracijami opremil v Sloveniji živeči urugvajski umetnik Francisco Tomsich.

Vonjpoknjigah ocena: 4/5

Naslov: Paragvajske pravljice

Št. strani: 128

Leto izida:2021

Založba: Malinc