Moja bralna popotovanja so me tokrat popeljala v drugo najmanjšo državo Južne Amerike. V antologiji urugvajske kratke proze sem spoznavala avtorje, ki jih štejejo v svoj kanon, pa tudi mlajše, sodobnejše, ki se jim tja morda uspe prebiti v prihodnosti.

Antologija urugvajske kratke proze z naslovom Zgodbe iz Urugvaja je izšla pri založbi Sodobnost v okviru zbirke Izmenjave/Exchanges.

Antološka zbirka Izmenjave/Exchanges, temelji na izmenjavi antologij sodobne kratke proze med Slovenijo in drugimi državami. Z njo pri založbi spodbujajo k razmišljanju o drugih deželah in kulturah, v njej pa je do sedaj izšlo že 24 zbirk kratkih zgodb z vsega sveta (katera so to, si lahko ogledaš tukaj). Gre za sodobno kratko prozo, ki skozi oči izbranih piscev prinaša “pogled od znotraj”.

Kar nekaj zgodb v antologiji je name naredilo močan vtis, glavno zvezdo zbirke pa sem prepoznala v kratki zgodbi Vrnitev ptic, edinstvenem literarnem portretu Montevidea, ki pripoveduje zgodbo o Brunu, ki podeduje hišo svojih staršev in v urugvajsko prestolnico pripotuje iz Buenos Airesa, kjer živi zadnja leta. Nepripravljen na vse občutke, ki jih v njem vzbudi rojstno mesto, do katerega misli, da je ravnodušen, se zateče v hipno prijateljstvo z lokalnim umetnikom in popivanje, svojim dolžnostim pa se spretno izogiba vse do šokantnega konca zgodbe.

Avtor omenjene zgodbe je sicer Pablo Dobrinin, ki je eden najopaznejših avtorjev znanstvenofantastične ter fantazijske litetature v Urugvaju.

Sicer pa se mi je zdelo, da urugvajska kratka proza ne sledi klasičnemu južnoameriškemu kalupu, ob katerem ponavadi najprej pomislimo na magični realizem, saj v večini zgodbe tega elementa niso vsebovale. Kar se mi vsekakor zdi zanimivo. Kot da bi urugvajska literatura izstopala iz te značilnosti Južne Amerike, kot izstopa tudi po svoji demokraciji in nizki stopnji korupcije v deželi.

Po branju spremne besede me je navdušilo tudi dejstvo, da sta v zbirki vključeni dve zgodbi, ki jih najbrž vsak Urugvajec tekom šolanja prebere vsaj enkrat. To sta Quirogova Obglavljena kokoš in Espínolov Rodriguez. Prva tudi odpira anotologijo in že takoj na začetku ste soočeni z krutostjo, temačnostjo, tudi grotesknostjo. Grozljiva, a vrhunska zgodba!

Še nekaj mojih najljubših iz zbirke: Fotografija, Noč nelepih, Lako sem napisal tole zgodbo, Mrtvaška pivnica, Pes jè psa.

Založbi Sodobnost se zahvaljujem za recenzijski izvod knjige.

• Urugvaj ima najdaljšo državno himno na svetu.  “Orientales, la Patria o la Tumba” je dolga več kot 5 min.
• Urugvaj je bil prva država na svetu, ki je uvedla program En prenosni računalnik na otroka. S to neprofitno pobudo je država 395.000 otrokom od prvega do šestega razreda zagotovila prenosni računalnik.
• Po podatkih nacionalnega ministrstva za kmetijstvo, živinorejo in ribištvo (2019) ima Urugvaj 6.419.000 ovc in nekaj manj kot 3,5 milijona ljudi, kar pomeni skoraj dve ovci na osebo. Vendar jih je bilo včasih še veliko več. Leta 1991 je imel Urugvaj 26 milijonov ovac – rekord za državo – kar je takrat pomenilo več kot osem ovac na osebo. Urugvaj izvaža veliko volne in jagnjetine, urugvajski strižniki ovc pa svoje strokovno znanje delijo po vsem svetu. Vendar pa Urugvaj nima samo ovc, temveč tudi največ goveda na prebivalca na svetu (podatki iz leta 2021). Pri 11.946.000 kravah to pomeni 3,45 krave na osebo.
• Polovica celotnega prebivalstva živi v glavnem mestu, Montevideu.
• Najvišji vrh Urugvaja leži na zgolj 514 mnv.