V mestu nenadoma izbruhne epidemija bele slepote. Ljudje en za drugim izgubljajo vid, njihova slepota pa ni črna, temveč bela – kot da bi padli v morje mleka. Od oblasti se kakopak pričakuje, da bo epidemijo zajezila, zato slepce in tiste, ki so bili v stiku z njimi, zaprejo v staro umobolnico. Navodila: če kdo izstopi iz stavbe, bo ustreljen. Slepci so prepuščeni samim sebi. Ne pozabimo, da nimajo nikakršnih izkušenj, kako živeti brez delujočih oči. To vodi v kaos, ki prikaže vso gnilo zlo, ki smo ga zmožni ljudje in na drugi strani neverjetno moč za ohranjanje preživetja.
Vsebina Saramagovega romana, me je pritegnila že nekaj let nazaj, a takrat zanj očitno ni bil pravi čas. Letos sem ga ponovno vzela v roke za klub XX. stoletje in padla je čista petica. Knjiga me je globoko pretresla. Odkar je naša življenja zares zavzela epidemija, se večkrat zalotim, da razmišljam o človeški sebičnosti in o tem kako grozna bitja znamo biti ljudje. Esej o slepoti je sicer res delo fikcije in prikaže skrajnosti človeške objestnosti, a vendar se mi je vseskozi zdelo, da je vse tako prekleto resnično in da tudi mi drvimo k scenariju iz romana. Ali pa nazaj k njemu, saj lahko marsikatere temačne dogodke človeške zgodovine povežemo z izgubo dostojanstva, ki jo Saramago tako mojstrsko prikaže v romanu.
“Le zakaj smo oslepeli, Ne vem, morda bomo nekega dne izvedeli za vzrok, Hočeš, da ti povem, kar mislim, Povej, Mislim, da nismo oslepeli, mislim, da smo slepi, Slepci, ki vidijo, slepci, ki kljub temu, da vidijo, ne vidijo.
Tale objava postaja vse bolj pesimistična, se opravičujem, Saramago me je v trenutnem obdobju pač zadel na občutljivo mesto. V knjigi ni vse tako črno kot se zdi iz mojega pisanja. Vseeno boste v njej našli tudi mero upanja ter poleg vsega najslabšega v ljudeh tudi tisto najboljše. Izrazito nesebičen lik tako odigra eno najpomembnejših vlog v romanu. Gre za izvrsten ženski lik, ki se mu po dovršenosti in večdimenzionalnosti pridružijo tudi ostali. Ne manjka pa tudi napetosti, saj je Esej o slepoti prava pustolovščina, ki vas bo stran za stranjo vlekla k nadaljnjemu branju.
To je resen roman, ki pa ima tudi smisel za humor. Je iskren in pronicljiv roman, ki govori o ljubezni, zvestobi, ljubosumju, strahu, pogumu, herojstvu, strahopetnosti, nasilju, sreči, razočaranju… Bralcu pa je vse to servirano skozi zanimive knjižne like.
Sicer pa je bilo moje prvo srečanje s Saramagom kar malce nenavadno, ne uporablja namreč premega govora, njegovi stavki so zeloooo dolgi, liki v Eseju o slepoti nimajo osebnih imen, temveč jih poimenuje: prvi slepec, žena prvega slepca, zdravnik, dekle s temnimi očali, itd.. Ko se njegovega sloga navadiš pa ugotoviš, da je to le še dodatek k avtorjevi briljantnosti in da na ta način še intenzivneje gradi na vzdušju romana, na tesnobi, ki leze izza strani, obupu in nujnosti. Na trenutke mi je knjiga vzbujala gnus, noro pa mi je bilo tudi to, da je avtorju uspelo, da sem lahko prav vohala smrad, ki mu nameni precej prostora.
Skozi jezik nas avtor tudi vseskozi opominja na prejšnje življenje slepcev, na stvari, ki so jim bile včasih samoumevne, zdaj pa so se morali prilagoditi popolnoma novi situaciji. Se vam tole sliši kaj znano?
»V živčni naglici se je dekle s temnimi očali dvakrat spotaknilo, a se ji je zdelo, da je najbolje, da se sama sebi smeje. Pomisli, stopnišče, po katerem sem poprej lahko hodila gor in dol z zaprtimi očmi, takšni so utečeni izrazi, nimajo občutka za tisočero odtenkov pomena, ta, na primer, ne upošteva razlike med zamižati in biti slep.«
Zloglasna bela slepota je simbol za človeštvo, ki je izgubilo moralni kompas in aktualnost tega romana bo večna.
Vonjpoknjigah ocena: 5/5
Naslov: Esej o slepoti
Avtor: Jose Saramago
Št. strani: 309
Leto izida: 1997
Založba: Cankarjeva založba
Zbirka: XX. stoletje
Jose de Sousa Saramago(1922 – 2010) je bil portugalski pisatelj in dobitnik Nobelove nagrade za literaturo (leta 1998). Na Portugalskem je bilo prodanih več kot dva milijona njegovih knjig, njegova dela pa prevedena v 25 jezikov. Bil je ateist in je zagovarjal moč ljubezni na poti k izboljšanju človeštva. Leta 1992 je portugalska vlada odredila odstranitev enega od njegovih del, romana Evangelij po Jezusu Kristusu, iz ožjega izbora za nagrado Aristeion, češ da je žaljiva do religije. Zaradi razočaranja nad politično cenzuro je odšel v izgnanstvo na španski otok Lanzarote, kjer je skupaj s svojo ženo Pilar del Rio živel do svoje smrti. V slovenščino imamo prevedeno kar lepo število njegovih del, poleg Eseja o slepoti so to še Leto smrti Ricarda Reisa, Kameni splav, Kajn, Evangelij po Jezusu Kristusu,…