V tokratnih kratkih recenzijah o Virusu, Rebeki, Loliti in Ostankih dneva.
1. Tadej Golob – VIRUS
Občutek imam, da se bralci Golobovih kriminalk, ki smo z branjem vztrajali do njegove 4. knjige, delimo na dva pola. Na tiste, ki jim je vsaka nova knjiga o Tarasu Birsi le boljša, in na tiste, ki jim je vsako nadaljevanje slabše od prejšnjega. V slednjo skupino sodim tudi jaz.
Nimam prav veliko kilometrine pri branju kriminalk; zato Golobove težko primerjam z drugimi. Vem pa to, da mi je bilo Jezero zanimivo in sveže, navdušil me je tudi Leninov park, nato pa je šlo vse samo še navzdol. Že pri Dolini rož me je začela živcirati razvlečenost zgodbe ter določeni fragmenti, za katere si nisem znala pojasniti, kaj sploh delajo v romanu, a jo je reševal zelo zanimiv lik Ahlina. Virus pa se mi je vlekel kot jara kača, čeprav se tako kot ostali deli, bere zelo hitro. Ves čas se mi je zdelo, da se pravzaprav nič zanimivega ne dogaja in zajetna dolžina knjige, se mi zdi neupravičena. Ujezila sta me tudi naslov in prisotnost korone v zgodbi, saj se mi je ta zdela zelo prisiljena. Razumem, da si je avtor želel biti aktualen in prepričana sem, da so s tako udarnim naslovom prodali še več izvodov, kot bi jih sicer, a ta marketinški trik na meni ni deloval prav dobro. Morda je razvlečenost knjige še najboljši prikaz stanja, v katerem se je leta 2020 znašel svet.
V kriminalkah po navadi iščemo napetost, v Virusu so napete samo mišice Tarasa med kolesarjenjem. Še najbolj zanimiva je stranska zgodba Alenke, Tarasove žene, ki ima težave s svojo kliniko. Pogrešala sem tudi globino likov, ki jo je bilo v prejšnjih delih več, ali pa sem se z vsemi že preveč dobro spoznala. Sicer pa vam priporočam branje recenzije, ki jo je napisala Veronika Šošter za spletni portal Airbeletrina, saj na veliko bolj prefinjen način povzame vtise o knjigi, s katerimi se več ali manj popolnoma strinjam.
Skoraj do zadnje strani Virusa, sem mislila, da ga bom ocenila zgolj z 2 ☆, vendar je Golob s koncem na mene le uspel narediti globlji vtis in to je končno oceno zvišalo na 3 ☆.
Kakšen odnos pa imate vi do Golobovih kriminalk? Ste Virus že brali?
2. Chimamanda Ngozi Adichie – Amerikanka
Amerikanka me je spomnila, zakaj je tu in tam dobro v roke vzeti kakšen knjižni špeh. Nekaj posebnega je na debelih knjigah, v daljšem obdobju, ki ga preživiš v družbi likov in na navezanosti, ki se gradi na 500+ straneh. No, Amerikanka jih ima v bistvu 494, ampak tako se lepše sliši.
Z branjem sem začela konec decembra, nato pa sem jo dokončala kot prvo letošnjo knjigo. In kakšno srečo sem imela, saj sem tako v bralno leto 2021 zaštartala z branjem, vrednih 5 zvezdic.
Ja, Amerikanka me je res navdušila, me ganila, mi prirasla k srcu, me razjezila ter me ogromno tudi naučila. Več o romanu si lahko preberete na profilu @mi.beremo, kjer ji je posvečenih kar nekaj zelo zanimivih objav.
To je zgodba o zapuščanju doma; o integraciji v ameriško družbo, ki povzroči, da se mora glavna junakinja Ifelmelu pri selitvi iz Nigerije v ZDA prvič spopasti z rasizmom; zgodba o laseh, ki izražajo identiteto; o rastoči afriški gospodarski moči, o femiznizmu, upanju in ljubezni.
Kot so zapisali pri The Guardianu; so romani, ki pripovedujejo odlično zgodbo in so romani, ki spremenijo tvoj pogled na svet. Amerikanki uspe oboje.
»Ko vklopiš televizijo ali odpreš časopis, pričakuješ, da boš tam videl večinoma ljudi druge rase?
Te skrbi, da tvoji otroci ne bodo imeli knjig ali drugega gradiva, ki govori o ljudeh njihove rase?
Ko zaprosiš za bančno posojilo, te skrbi da te zaradi tvoje rase ne bodo imeli za finančno zanesljivega?
Če se izkažeš pri nečem, pričakuješ, da te bodo imeli za izjemen primer tvoje rase? Ali da te bodo opisali kot »drugačnega« od večine tvoje rase?« (str. 364)
Toliko stvari nam je tako prekleto samoumevnih…
3. Kazuo Ishiguro – OSTANKI DNEVA
Tole je bilo moje drugo branje Ostankov dneva. Vedela sem kaj me čaka, vseeno me je knjiga znova »uničila«.
V Ostankih dneva spremljamo Stevensa, že ostarelega butlerja v Darlington Hallu, ki se v Fordu svojega delodajalca poda na potovanje čez Anglijo, da bi obiskal svojo nekdanjo sodelavko, gospodično Kenton, zdaj gospo Benn. Na tem popotovanj pa izvemo veliko o njegovi preteklosti in dogajanju v Darlington Hallu med obema vojnama. Predvsem pa se pobliže spoznamo s Stevensovimi življenjskimi ambicijami, ki so usmerjene zelo ozko in jih bralec razume le stežka. Oslepljen zaradi želje po dostojanstvu – sposobnosti butlerja, da ne zapusti poklicnega bitja, ki ga živi; ne opazi, da obstaja tudi priložnost za življenje izven službe, ali pa morda takega življenja sploh ni zmožen živeti?
Knjiga nas uči, da je človek sam sebi lahko največji sovražnik.
Obožujem Kazua Ishigura. Resda sem iz njegovega bogatega opusa prebrala le dva romana, vendar oba dvakrat (in povem vam, da večkratno branje pri meni ni stalna praksa). Njegovo pisanje je preprosto čudovito, vedno znova me navduši, kako veliko nam pove že skozi sam način pripovedovanja. Ishigurov slog je brez dvoma zelo dobro premišljen. Njegovi pripovedovalci so daleč od zanesljivih in tako je tudi v Stevensovem primeru. Stran za stranjo, poglavje za poglavjem, lahko bralec opaža Stevensov trud, s katerim skuša prikriti svoja čustva. Prepričana sem, da je v globinah njegove duše skrito še mnogo več, kot to kar nam razodene v romanu.
Ampak Monika, kaj govoriš, Stevens je pač le knjižni lik?! Tu se skriva resnična genialnost Ishigurovega pisanja, niti za trenutek namreč ne podvomiš, da te knjige ni napisal angleški »gentelman« in najbolj olikan butler, kar jih je poznalo angleško plemstvo. Med branjem se nanj jeziš, si želiš, da bi ga stresel, vanj zavpil, mu odprl oči, ga objel (čeprav bi za to moral imeti precejšnjo mero poguma, to pač ni po bontonu), predvsem pa se počutiš tako zelo nemočen… In ko se knjiga konča, izgubiš enega najbolj nenavadnih prijateljev, kar si jih kdaj imel.
Prosim, berite Ishigura!❤ Ali ste ga že?
4. Vladimir Nabokov – LOLITA
Ah Lolita, Lolita, Lolita.
Lahko knjigi, ki se mi je neskončno gabila, ki sem jo želela zalučati ob steno in poleg vpiti »zakaj bi kdo kaj takega napisal« lahko rečem slaba knjiga? Ne vem če. Vsaj pred branjem Nabokove klasike moji kriteriji niso bili takšni. Knjigam, ki me ujezijo in v meni prebudijo negativna čustva, ponavadi podeljujem visoke ocene. Navdušuje me sposobnost avtorjev, ki lahko prepričljivo ustvarjajo antipatične like, zločince, morilce, hudobneže… Očitno pa imam tudi jaz nekje svojo mejo in lik Humberta Humberta jo je prestopil.
V Loliti, Humbert Humbert, moški srednjih let, pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, ki se v večini vrti okrog Lolite, 12 letne deklice, s katero postane obseden. Opravka imamo torej s pedofilom, ki nas nagovarja v prvi osebi, kar poskrbi za eno najbolj ostudnih in nenavadnih bralnih izkušenj. Nič čudnega, da je Lolita ob izidu leta 1955 dvignila ogromno prahu in da se je Nabokov kar nekaj časa trudil, da je sploh našel založbo, ki je knjigo želela izdati. Pa vendar Lolita ni zgolj samo zgodba o pedofilu, ki izkoristi deklico, to je tudi slogovna mojstrovina, način pripovedovanja je zanimiv in velikokrat humoren, kar v branje vnese še več neugodja in zdi se, da je Nabokov prekleto dobro vedel kaj dela in če ne drugega lahko rečem, da je napisal knjigo, ob kateri sem se počutila daleč najbolj neprijetno in dvomim, da bom še kdaj brala kaj takšnega, kar bi se lahko primerjalo z Lolito.
A vendar je to roman, ki ga na veliko beremo po vsem svetu. Na Goodreadsu ima skoraj 700 000 ocen (približno enako kot recimo Ana Karenina, veliko več kot Vojna in mir in gladko največ izmed vseh knjig, ki smo jih do zdaj brali pri @mi.beremo). Za branje v klubu smo jo izglasovali sami, pa smo verjetno vsi vedeli o čem pripoveduje. Zakaj? Sprašujem se, zaenkrat ne najdem odgovora. Od vseh interpretacij Lolite, ki sem jih do zdaj prebrala, mi je najbolj všeč ta, da Lolita predstavlja nezrelo Ameriko, v katero se zaljubi Evropa (Humbert). S to razlago lahko živim. 😆
Ste že brali Lolito? Kako nanjo gledate vi?