Tisti, ki ne spremljate mojega instagrama, imate možnost, da si v kratkih recenzijah tokrat preberete moja mnenja o Hoji, Periodnem sistemu, Zlatih letih gospodične Jean Brodie in esejistični knjigi Vsi moramo biti feministi.
1. Erling Kagge – HOJA
Kaggejevo Tišino sem lani dobila za rojstni dan, letos pa sem sama sebi poklonila še njegovo Hojo.
Tišina in hoja gresta pri meni z roko v roki. Hojo vedno spremlja tudi tišina. Ker imam rada tišino, obožujem tudi hojo.
Zanimalo me je, kaj ima norveški avtor povedati o premikanju s korakanjem. In ni me razočaral, saj je v knjigi ogromno zanimivih razmišljanj o dolgih in kratkih hojah, o hoji po mestih, hoji v gorah, o načinih hoje ter o pomenu hoje na sploh.
Sodobni svet je zasnovan na sedenju, čeprav je prav hoja tista, ki nas je iznašla. Nisem ponosna na to dejstvo, ampak danes sem hodila bore malo in počutim se kot bi me povozil tovornjak. Utrujena sem in sitna. Že Hipokrat je ljudem, ki so bili slabe volje svetoval, naj gredo na sprehod. In če se iz njega vrnejo slabe volje, naj gredo na sprehod še enkrat. S tem se zelo strinjam in ko razmišljam o dnevih, ko prehodim veliko, sploh o tistih ko korakam po 10 km in več, se dejansko ne morem spomniti, da bi me ob hoji prevevale slabe misli ali negativni občutki. Zato temu nasvetu zelo verjamem, le upoštevam ga ne vedno. 😅
Včasih je hoja tudi naporna, a kot pravi Kagge »nima smisla, da se z avtom ali helikopterjem zapelješ na vrh gore, namesto da bi gor prilezel. Izkušnja stanja na vrhu je površinska, če vanjo ni bilo vložene bolečine.« Kako zelo to drži!
Raziskovalci na univerzi v Čibi so celo odkrili, da lahko hoja po gozdu okrepi naš imunski sistem, zniža stopnjo holesterola in delujejo preventivno. Določena drevesa in rastline namreč oddajajo fitoncid, olje, s katerim se zaščitijo pred insekti in bakterijami.
Fascinirala me je tudi avtorjeva hoja po mestih. S svojimi prijatelji je tako prehodil Los Angeles po dolgem in počez. Na ta način so mesto spoznali čisto v drugačni luči, kot bi ga sicer, na tradicionalen, turističen način. Lotil pa se je tudi hoje po kanalizacijskih tunelih New Yorka. 🤭💩
Če potegnem črto, hoja je pač zakon! In kot pravi Kagge: »Hoja nam je omogočila, da smo postali to, kar smo. Če bomo komaj kdaj še hodili, ne bomo več to, kar smo. Postali bomo nekdo drug.«
Kam gremo torej ta vikend hodit? 😉
2. Primo Levi – PERIODNI SISTEM
Kot nekateri že veste, sem doštudirala kemijo. Nimam se ravno za kemičarko z veliko začetnico, saj je bila moja izbira študija bolj taktične narave in kemija ni ravno moja strast. Kljub vsemu pa se včasih zalotim, da sem ponosna na svoj poklic in da kemijo krčevito branim pred vsemi, ki pravijo da je dolgočasna, brezvezna in nerazumljiva.
Zbirka kratkih zgodb italijanskega avtorja Prima Levija je v meni vzbudila prav to ljubezen do mojega poklica in še mnogo, mnogo več.
Knjiga je bila razglašena za najboljšo znanstveno knjigo, vendar vsebuje toliko več kot le drobce znanosti. Vsaka kratka zgodba je poimenovana po enem izmed elementov, začne se z argonom in konča z ogljikom. Zgodbe so v večini avtobiografski izseki iz avtorjevega življenja, ki ga je zaznamovala druga svetovna vojna. Kot judovski Italijan si je najprej s težavo utiral poklicno pot pod fašistično oblastjo, nato pa je bil deportiran tudi v koncentracijsko taborišče Auschwitz.
Levi o kemiji piše z nalezljivim navdušenjem in strastjo, očitno je, da mu je pomenila veliko, navsezadnje mu je v Auschwitzu tudi rešila življenje. Navdušena sem bila nad tem, kako v vsako zgodbo uspe vplesti element, po katerem se zgodba imenuje, oziroma bolje rečeno, kako uspe okrog vsakega izbranega elementa zgraditi zanimivo zgodbo. Cink je tako recimo dolgočasna kovina, ki potrebuje prisotnost nečistoč, da sploh reagira. Levi ga poveže s fašistično Italijo in z Judi, ki so za fašiste zgolj nečistoče. Vsak element tako pripoveduje svojo pomembno zgodbo.
Če se boste lotili branja, se ne ustrašite prve zgodbe, ki je daljša od ostalih in tudi precej bolj dolgočasna. Obljubim, da se za njo začne nepozabna, a tudi srce parajoča bralna izkušnja.
Zmotno je misliti, da je to učbenik o kemiji in njenih zakonih, to je učbenik o življenju, pretresljivih zgodovinskih dogodkih, prijateljstvu, nemogočih preizkušnjah in iskanju samega sebe. V njem pa je na čudovit način vpeta tudi znanost, saj je prav ta tista preko katere lahko razumemo vesolje in nas same.
3. Muriel Spark – Zlata leta gospodične Jean Brodie
Zgodba romana se odvija v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Učiteljica Jean Brodie, ki zase pravi, da je v zlatih letih, med učenkami na dekliški šoli okoli sebe zbere 6 izbrank in jim zagotavlja, da bodo postale creme de la creme. Njen način poučevanje je daleč od učnega načrta, deklice uči o glasbi, umetnosti, dotakne se tudi fašističnih idej in voditeljev, velikokrat pa jih kratkočasi tudi s pripovedovanjem o svojem ljubezenskem življenju. Vpliv, ki ga ima na svoje učenke je enormen. Če se nam gospodična Jean Brodie na samem začetku morda še zdi pozitiven lik pa kmalu ugotovimo, da skuša skozi svoje izbranke izživeti svoje neuresničene želje in to za vsako ceno.
Roman je zelo berljiv in zelo kratek, vendar se pri branju vanj nisem vživela, oziroma sem ves čas ostajala čustveno nevpletena v vsebino. Predvidevam, da imamo vsi neke določene kriterije, glede na katere se odločamo kako bomo »ocenili« prebrano. Meni so vedno najljubše tiste knjige v meni izzovejo nek močan čustven izziv. Ker Muriel Spark to ni uspelo, sem bila sprva do knjige precej ravnodušna, bila mi je sicer všeč, vendar ji ne bi dodelila več kot 3 ☆. Moram ji sicer priznati, da me je kar na nekaj mestih uspela pošteno nasmejati! Izkušnje pa me učijo, da si po bralnih klubih včasih glede ocene tudi premislim. In tako je bilo tudi tokrat. O romanu sem namreč debatirala v sklopu lokalnega knjižnega kluba.
Najprej mi je sicer dala misliti že izjava avtorice, ki sem jo prebrala v spremni besedi: »Menim, da je strašno neotesano bralcu vsiljevati čustveno vpletenost; je pa že bolje, da ga spraviš v smeh in da si kratek.« Nato pa sem preko debate tudi spoznala, da je dejansko avtorica s tem, ko me je pustila v čustvenem hladu, dosegla, da sem imela tudi sama do šestih izbrank takšen odnos, kot si predstavljam, da ga je imela sama gospodična Brodie. Briljantno! Ocena se je zato zvišala na 4 zvezdice in Zlata leta bom prištela k romanom, ki so še dodatno razširili moja bralna obzorja.
4. Chimamanda Ngozi Adichie – VSI MORAMO BITI FEMINISTI
Tale knjižica je zelo majhna in s šestinštiridesetimi stranmi tudi zelo tanka, a sporočilno zelo močna.
Podlaga za esejistično knjigo Vsi moramo biti feministi je bil pravzaprav TEDx govor (z več kot 6 milijoni ogledov!) nigerijske avtorice Chimamande Ngozi Adichie iz leta 2012, ki je kasneje dobil tudi knjižno obliko. Meni je to super, saj so mi vsebine v besedi ljubše od video vsebin (a bejž no😆).
Knjigo sem si kupila že nekaj časa nazaj, branje pa sem si privoščila za 8. marec, da bi tako še bolj začutila pomen tega dneva.
Ker nimam veliko izkušenj s feministično literaturo, je bilo to za začetek zame odlično branje, saj avtorica na preprost način predstavi problem spola v današnjem času.
Chimamanda Ngozi Adichie v besedilu govori o negativnem prizvoku besede feministka, na primerih iz svojega življenja izpostavlja razlike, ki nastajajo med spoloma, pri čemer je veliko govora o stanju v Nigerji, vendar to ne pomeni, da knjiga za državljanke in državljane drugih držav ni aktualna in relevantna. Izpostavi boleče realno dejstvo, da naše predstave o spolu precej zaostajajo za ostalim razvojem človeštva. Priporočam!
“𝘛𝘦ž𝘢𝘷𝘢 𝘴 𝘴𝘱𝘰𝘭𝘰𝘮 𝘫𝘦 𝘷 𝘵𝘦𝘮, 𝘥𝘢 𝘱𝘳𝘦𝘥𝘱𝘪𝘴𝘶𝘫𝘦, 𝘬𝘢𝘬š𝘯𝘪 𝘣𝘪 𝘮𝘰𝘳𝘢𝘭𝘪 𝘣𝘪𝘵𝘪, 𝘯𝘢𝘮𝘦𝘴𝘵𝘰, 𝘥𝘢 𝘣𝘪 𝘱𝘳𝘦𝘱𝘰𝘻𝘯𝘢𝘷𝘢𝘭𝘪, 𝘬𝘢𝘬š𝘯𝘪 𝘴𝘮𝘰 𝘷 𝘳𝘦𝘴𝘯𝘪𝘤𝘪. 𝘚𝘢𝘮𝘰 𝘱𝘳𝘦𝘥𝘴𝘵𝘢𝘷𝘭𝘫𝘢𝘫𝘵𝘦 𝘴𝘪, 𝘬𝘰𝘭𝘪𝘬𝘰 𝘴𝘳𝘦č𝘯𝘦𝘫š𝘪 𝘣𝘪 𝘣𝘪𝘭𝘪, 𝘬𝘰𝘭𝘪𝘬𝘰 𝘴𝘷𝘰𝘣𝘰𝘥𝘯𝘦𝘫š𝘦 𝘣𝘪 𝘭𝘢𝘩𝘬𝘰 ž𝘪𝘷𝘦𝘭𝘪 𝘴𝘷𝘰𝘫 𝘱𝘳𝘢𝘷𝘪 𝘫𝘢𝘻, č𝘦 𝘯𝘢𝘴 𝘯𝘦 𝘣𝘪 𝘣𝘳𝘦𝘮𝘦𝘯𝘪𝘭𝘢 𝘱𝘳𝘪č𝘢𝘬𝘰𝘷𝘢𝘯𝘫𝘢, 𝘱𝘰𝘷𝘦𝘻𝘢𝘯𝘢 𝘴 𝘴𝘱𝘰𝘭𝘰𝘮.”