Aleksandra Gačić, hvala, da si si vzela čas za ta intervju. Vsevedni internet nam o tebi pove, da si literarna kritičarka, ki je po študiju filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti podiplomski študij nadaljevala na področju sociologije spola in spolnosti. Kaj nam o sebi lahko še zaupaš?
Živijo! Kot literarna kritičarka se ukvarjam predvsem z afriško literaturo, ki je pogostokrat tesno povezana s postkolonialnimi teorijami in z dekolonizacijo kot, v grobem rečeno, načinom mišljenja, ki izprašuje zahodno konstruirano hegemono vednost o drugih kulturah. Znotraj afriške literature me zanima tudi intersekcija spola, razreda in rase. Zanimajo me torej pozicionalnosti, o katerih se v naši družbi ne govori tako zelo pogosto. Kljub temu da se na prvi pogled zdi, da se ukvarjam z marginaliziranimi temami in tudi z marginalizirano literaturo, so te vsebine vse prej kot manjšinske. Pokrivajo namreč realnosti velikega dela sveta, za katerega pri nas žal manjka kontinuiteta ukvarjanja z njim.
Preden se posvetiva glavni temi tega intervjuja, me zanima še, kakšno je delo literarne kritičarke? Ali še ostane volja tudi za branje izven službenih obveznosti? In kaj meniš o položaju literarne kritike v slovenskem knjižnem prostoru?
Bolj kot volja za branje je vprašljiv predvsem čas. Seveda ne berem le afriškega leposlovja, a če že govoriva o njem, je težava tudi v tem, da je knjižna produkcija v zadnjih letih res ogromna. Veliko se piše in veliko se izdaja. Pogostokrat zato prebiram literarne recenzije na spletnih platformah za afriško literaturo, spremljam objave v tujih medijih in delo univerzitetnih oddelkov za afriško literaturo, kjer nato presodim, kaj je pomembno in kaj naj uvrstim na svoj bralni seznam.
Položaj literarne kritike v odnosu do afriške literature pa je nekoliko problematičen. Pogosto nastopa s pozicije vprašljive univerzalnosti, ki sicer deluje vsevedno, čeprav pozablja tako družbeno-kulturološke kot tudi literarno-teoretske partikularnosti, ki so potrebne za umestitev afriškega leposlovja. Nemalokrat se afriško literaturo bere skozi zahodni miselni aparat, zato je toliko bolj potrebno govoriti o dekolonialni perspektivi branja in na tovrstne posebnosti opozarjati tudi znotraj literarnokritiških krogov.
Kje te lahko beremo?
Predvsem v Dnevniku, na AirBeletrini in portalu Vrabec Anarhist.
V svojem delu se torej osredotočaš na afriško literaturo. Kako, da si se specializirala prav zanjo? Kakšna je tvoja zgodovina z literaturo Afrike? In kako ti pri tvojem delu pomaga tvoja zanimiva izobraževalna pot?
Moja izobraževalna pot je seveda pomembna, študij primerjalne književnosti je esencialen. Toda v povezavi z Afriko mi je formalna izobraževalna pot pomagala le toliko, da mi je pokazala svoje pomanjkljivosti, ki niso le pozabljale tega dela sveta in njegove literature, temveč so afriško vednost prikazovale kot skorajda neobstoječo in absolutno nepomembno. Afrika me je sicer od nekdaj zanimala, a naši evropocentrični študijski programi tega področja niso pokrivali, zato sem samoiniciativno začela prebirati afriško literaturo, ki jo je tudi v naših knjižnicah bilo bore malo. V veliko pomoč in navdih mi je bilo na primer delo Nikolaija Jeffsa, profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se je z afriško literaturo na akademski način začel pri nas med prvimi ukvarjati.
Na knjigogramu je ena izmed ustvarjalk knjižnih vsebin (@amelie.knjigomoljka) pred kratkim izpostavila pomanjkanje prevedene žanrske literature iz afriških držav. Se strinjaš, da v slovenščini tovrstnih prevodov nimamo? Zakaj in ali bi v našem prostoru lahko našli ciljno publiko? Gotovo tudi v Afriki obstajajo dobri žanrski avtorji in avtorice. Zdi se, da prevajamo le težke in »zamorjene« zgodbe.
Seveda, afriške žanrske literature je pri nas zelo malo. Zdi se, da je rešitev za to v preprostem prevajanju tovrstnih knjig. A stvar je veliko bolj kompleksna. Tu so seveda uredniške odločitve in tudi cel založniški trg, ne le naš, temveč predvsem tuj, ki ima nekako odločilno vlogo pri populariziranju afriške literature in pri oblikovanju bralskega okusa. Težavo vidim tudi v tem, kot trdi profesorica Moradewun Adejunmobi s kalifornijske univerze, da smo kot družba zaradi takšnih in drugačnih razlogov bolj dovzetni za zgodbe o »afriških« problemih, recimo korupciji, vojnah, uporih, boleznih in revščini, kot za zgodbe o »afriških« uspehih in blagostanjih. Ravno zaradi tega pogosto zaidemo v stereotipne, polovične verzije afriških realnosti, ki kaj hitro obveljajo za resnične oziroma za edine resnične. To je na ravni enoplastnega eksotificiranja, čeprav ima življenje samo po sebi več obrazov. Toda tudi to se spreminja, med drugim tudi s porastom srednjega sloga v Afriki in s kritičnimi glasovi afriških diaspor na zahodu.
V Vodnikovi domačiji v Ljubljani od leta 2016 pripravljaš serijo pogovorov in predavanj o afriški literaturi. Kakšne so teme teh dogodkov in kako bo s projektom v prihodnje?
Res je, Serija o literaturi Afrik poteka že osmo leto zapored. Namen teh literarnih dogodkov je podrobnejša družbena in literarna umestitev del afriških avtorjev ter istočasna promocija afriške literature. Tekom let se je tako zvrstilo okoli petdeset literarnih dogodkov, ki so pomembno prispevali h kreiranju tako fizičnega kot tudi idejnega prostora, posvečenega afriški literaturi pri nas. Od samega začetka se mi je zdelo pomembno, da teme naslavljamo na visoki, strokovni ravni, da pa jih vendarle v javnost posredujemo na poljuden in dostopen način. K temu so prispevali številni gostje dogodkov, ki so delili svoje znanje z različnih področij Afrike, tako da je na nek način Serija o literaturi Afrik kolektivno delo. Tu gredo zahvale tudi Tini Popovič iz Vodnikove domačije in pisarne Ljubljana, Unescovo mesto literature, ki je od samega začetka s svojim znanjem spodbujala in omogočala »afriške« literarne dogodke. Zaenkrat serija o literaturi Afrik poteka le v Ljubljani, a v prihodnje bi si želela, da bi gostovala tudi v drugih mestih in v drugih bralnih krogih.
V enem izmed tvojih člankov si zapisala: »kako sporna je uporaba besede »Afrika« za kontinent s toliko različnimi državami, kulturami in geografskimi razsežnostmi«. Se mi zdi, da večkrat pozabimo na to, ali pa se morda tega sploh ne zavedamo in da je prav literatura lahko tista, ki nam odpre oči in nam pokaže, kako raznolik je navsezadnje ta kontinent. Se strinjaš?
Afrika ima 54 različnih držav, istočasno je v naših učbenikih in atlasih prikazana mnogo manjša kot to dejansko je. Predstavljajte si, da vse evropske države enačimo med seboj in s tem enačajem zbrišemo vse partikularnosti posameznega področja in kulture. Takšna homogenizirana in redukcionistična raba »Afrike« žal spregleda številne posebnosti afriških realnosti. Ravno zato smo se v Vodnikovi domačiji odločili, da uporabljamo Afriko v njeni množinski obliki, torej Afrike, in s tem odpremo prostor za mnogotere in raznolike realnosti tega kontinenta.
Literatura nam seveda širi obzorja in kaže na raznolikost ne le Afrike, temveč celega sveta. Določena afriška literatura, predvsem angažirana literatura postkolonialnega obdobja, nas lahko nauči marsikaj o kontinentu, a ne smemo dopustiti avtomatskega antropološkega branja afriškega leposlovja. Ni nujno, da nam vsako knjižno delo posreduje eksaktna dejstva o Afriki sami. Navsezadnje je to literarna fikcija, ki ima zakonitosti fikcije in ne znanstveno antropološke raziskave.
V tvojih člankih sem zasledila tudi, da se je v osemdesetih letih pri nas afriška literatura veliko bolj izdajala. Zakaj je bilo temu tako? Kako ocenjuješ izdaje afriških avtorjev v preteklih nekaj letih? Se ti zdi, da najdejo viden prostor na slovenskem trgu?
V času gibanja neuvrščenih je bilo v Jugoslaviji več zanimanja za takoimenovani »tretji svet«, posledično tudi za njegovo literaturo, ki je bila v tistem času bolj ali manj angažirana. Takrat smo dobili prevode pomembnih afriških pisateljev, ki danes veljajo za klasike afriške literature. Na primer Chinua Achebe, Wole Soyinka, Ngũgĩ wa Thiong’o, Camara Laye. Tu sta še Ousmane Sembène in Frantz Fanon ter mnogi drugi. Kasneje je sicer prišlo do zatišja, danes pa bi lahko rekla, da je prevajanje afriškega leposlovja ponovno nekako zaživelo. A to še ne pomeni, da je v slovenščino prevedenega veliko. Ravno zaradi nekontinuiranih in sporadičnih prevodov manjka še veliko del, da bi se ustvaril nek literarno in zgodovinsko smiseln korpus afriške literature in vednosti pri nas. Problem je tudi v tem, da se teoretičnih knjig o Afriki z nekaj izjemami, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke, praktično ne prevaja.
Kako pa je v tujini? Je morda tam opaziti pozitiven trend prevajanja afriških avtorjev?
Sigurno. V Franciji, Združenem kraljestvu in predvsem Združenih državah Amerike so prevodi veliko bolj ažurni. A ne le prevodi, številni afriški pisatelji svoje knjige pravzaprav izdajajo pri tamkajšnjih založbah. Založniški trg afriške literature je sigurno na zahodu. Afriške založbe žal niso konkurenčne.
Tu velja spomniti, da so leta 2021 med literarnimi nagradami prevladovali ravno afriški pisatelji. Nobelovo nagrado je tako dobil Abdulrazak Gurnah, nagrado goncourt Mohamed Mbougar Sarr, katerega knjiga Najskrivnejši spomin človeštva (Mladinska knjiga, 2023) je ravno izšla v slovenščini. Bookerjevo nagrado je dobil južnoafriški romanopisec Damon Galgut, Neustadt International Prize for Literature pa Senegalec Boubacar Boris Diop s knjigo Murambi, knjiga o okostjih (Založba /*cf., 2015), ki jo ravno tako lahko beremo v slovenskem prevodu.
Sama sem zelo skeptična do knjig, ki jih o drugih kulturah pišejo tujci (npr. Evropejec o kakšni izmed afriških držav itd.). Zdi se mi, da so takšne knjige redko orišejo realno sliko določenega naroda. Tudi ti v enem izmed tvojih zapisov omenjaš problematiko »single story« naracije. Nam lahko poveš kaj več?
Mislim, da je lahko ločevanje med »tujci« in »domačini«, ki pišejo o Afriki, rahlo problematično. Ne gre namreč za to, kdo so ljudje, ki o Afriki pišejo, temveč na kakšen način pišejo. Seveda je Zahod dedič orientalizma in kolonializma. Nemalokrat so stereotipne podobe o drugih kulturah, tudi afriški, neproblematizirano prisotne tudi v slovenski sodobni literaturi. Čeprav ima vsak pravico do svoje naracije in čeprav gre navsezadnje tu za literarno fikcijo, iskreno, morda celo naivno upam, da obstajajo mehanizmi, ki takšne popačene upodobitve Afrike lahko preprečijo. Recimo uredniki, literarni kritiki in splošno bralstvo, ki naj bi do prebranega znalo gojiti določeno kritično distanco. Skratka, vprašanje ni kdo piše, temveč ali ima oseba, ki piše, neke vrste, recimo temu, antropološko senzibilnost do kulturno drugih danosti in znanje, ki presega »single story« naracijo o Afriki.
Za konec bi te prosila še za kakšno bralno priporočilo za moje bralke in bralce.
To pa je precej težko vprašanje. Meni je zelo ljub somalijski pisatelj Nuruddin Farah, in sicer njegova knjiga Zemljevidi (Prešernova družba, 2003), ki je pravzaprav del trilogije. Ko ravno govorim o trilogijah, je Kairska trilogija, se pravi Pot med palačama, Palača poželenja in Cukrarska cesta (Založba /*cf., 2005, 2006, 2007), egiptovskega nobelovca Naguiba Mahfouza nujno branje. Pri srcu mi je tudi knjiga Dolgo, dolgo pismo (Založba /*cf., 2004) senegalske pisateljice Mariame Bâ. A seznam priporočil bi resnično lahko bil zelo dolg.