Včasih čas ne zaceli vseh ran…
Knjiga It Didn’t Start With You: How Inherited Family Trauma Shapes Who We Are and How to End the Cycle je mojo pozornost prvič pridobila že kar lep čas nazaj, ko sem jo zasledila – kje drugje, kot na knjigogramu. Imam navado, da neznane knjige vedno preverim na portalu Goodreads in si preberem nekaj komentarjev, kaj o njih pravijo bralci, ki so jih že prebrali. Pri dotični knjigi so bili komentarji precej mešani, od zelo dobrih, do slabih in željo po branju sem za nekaj časa dala na »čakanje«.
Nato pa sem pred kratkim v obvestilu o novostih založbe Primus presenečeno opazila, da smo dobili slovenski prevod knjige in se z založbo dogovorila za recenzijski izvod, saj me je vseeno pošteno “matral firbec“, kaj nam ima Mark Wolynn povedati o podedovanih družinskih travmah, saj je bila to tema, o kateri sem v zadnjem času precej razmišljala.
Raznih priročnikov za samopomoč sicer ne maram preveč, vendar pa sem se z leti vseeno naučila ločiti tiste knjige, ki na dvestotih straneh samo ponavljajo, kako moramo razmišljati pozitivno in vse bo ok, od tistih, ki se v psihologijo bolj poglobijo in ki mi dejansko ob branju dajo nekaj več, mi nudijo uvid vase in v druge in s tem izboljšajo moje znanje psihologije, ki se mi zdi zelo pomembno v vsakdanjem življenju, predvsem pa v odnosih z drugimi.
Rekla bi, da knjiga Podedovane družinske travme spada v drugo skupino, vendar pa ne izkoristi vsega svojega potenciala. Podnaslov knjige se glasi Kako nas oblikujejo vedenjski vzorci naših prednikov in kako jih prekinemo. Knjiga ponudi dobre odgovore na prvi del, medtem, ko se mi je zdela pri informacijah in napotkih, kako prekiniti vedenjske vzorce, malce šibkejša.
Najprej beseda ali dve o avtorju – Mark Wolynn je Summa Cum Laude diplomant angleščine in psihologije, vodilni strokovnjak na področju podedovanih družinskih travm in direktor inštituta Family Constellation v San Franciscu ter tudi iskan predavatelj.
Svojo knjigo o podedovanih družinskih travmah Mark Wolynn začne s citatom Carla Junga, ki se mi zdi naravnost popoln:
»Kdor gleda navzven, sanja. Kdor pogleda vase, se prebudi.«
Nadaljuje s svojo osebno zgodbo in nam pripoveduje o tem, kako je pri štiriintridesetih letih utrpel svojo prvo okularno migreno, ki se je nato stopnjevala do tega, da je oslepel na levo oko. Ugibate lahko, da je bila izguba vida pri Marku povezana s travmo in da je z delom na sebi uspel stanje popraviti, v knjigi izveste kako.
Všeč mi je, kako zdravljenje travme povezuje s pisanjem pesmi, saj poezijo piše tudi sam. Takole pravi:
»V številnih pogledih je zdravljenje travme podobno pisanju pesmi. Oboje zahteva pravi trenutek, prave besede in pravo podobo. Ko se sestavni deli poravnajo, se sproži nekaj pomenljivega in to je mogoče začutiti v telesu. Za ozdravitev sta potrebna čas in pravi trenutek. Če na podobo naletimo prehitro, se morda ne bo ukoreninila. Če besede, ki nas pomirjajo, zaslišimo prehitro, jih morda ne bomo zmogli sprejeti. Če besede niso prave, jih morda ne bomo slišali ali pa se nas ne bodo dotaknile.« (Mark Wolynn – Podedovane družinske travme)
Najnovejše znanstvene raziskave so pokazale, da se lahko posledice travme prenašajo iz generacije v generacijo.
V knjigi avtor navaja izsledke Rachel Yehuda, profesorice psihiatrije in nevroznanosti, ki kažejo, da je za nas trikrat bolj verjetno, da doživimo simptome posttravmatske stresne motnje, če je za to motnjo trpel tudi eden od naših staršev, zato je tudi bolj verjetno, da bomo imeli anksioznost ali depresijo. Yehuda je prepričana, da se ta vrsta posttravmatske stresne motnje deduje in ni posledica tega, da smo izpostavljeni zgodbam naših staršev o tem, kako so trpeli, kar se mi zdi res fascinantno odkritje.
O zanimivih dejstvih, ki jih v prvi polovici knjige ne manjka, bi lahko pisala še in še, a potem bo tale objava predolga. 🙂
Knjiga preko primerov avtorjevih strank/pacientov nato predstavlja njihove različne podedovane družinske travme in kako je skupaj z njimi odkrival od kje izvirajo in kako jih prekiniti. Te rešitve so se mi sicer večkrat zdele precej instantne, velikokrat stranka »čudežno« ozdravi svojo travmo že s tem, ko se dokoplje do vzroka zanjo. Mislim si, da so v resnici ti procesi precej bolj dolgotrajni in da bi lahko avtor v knjigo vključil kakšen kompleksen primer več, da bi lahko bralci imeli bolj realna pričakovanja glede soočenja z lastnimi travmami. V tem delu sem tudi pogrešala nekoliko več znanstvenega pristopa. Preko poglavij o jedrnem jeziku nas nato pripelje do odkrivanja naše lastne jedrne travme, v zadnjem delu pa nam nudi pot do ponovne povezanosti. Zadnji del se mi je zdel najšibkejši del knjige, res pa je, da bi se vanj verjetno morala tudi bolj poglobiti in da od knjige pač ne moremo pričakovati, da bo rešila naše travme, lahko pa je dobro orodje na poti do tja. Pogrešala sem tudi to, da bi avtor dopustil možnost, da se vseh odnosov pač ne da zakrpati in da je včasih tista bolj »zdrava« pot tudi pot, ki vodi stran od družinskih vezi.
»Kadar ljudje močno trpijo, se pogosto poskušajo umakniti od čustvene bolečine tako, da se ji izogibajo. Prepričani so, da na ta način ščitijo sebe in svoje otroke. Ampak, če bolečino prezremo, se zgolj poglablja. Kar je skrito, se pogosto okrepi.« (Mark Wolynn – Podedovane družinske travme)
Čeprav mi vse nianse knjige niso bile všeč, pa sem zelo zadovoljna, da sem ji dala priložnost in jo prebrala, saj se mi zdi, da se vsekakor lahko prišteva med tiste, ki imajo dodano vrednost in zaradi katerih branje zaključiš bogatejši, sploh če jo bereš z zdravo mero kritičnega mišljenja. Priporočam.
Avtor: Mark Wolynn
Naslov: Podedovane družinske travme – Kako nas oblikujejo vedenjski vzorci naših prednikov in kako jih prekinemo
Založba: Primus
Št. Strani: 284
Vonjpoknjigah ocena: 4/5