Roman The Mermaid of Black Conch mi je pod roke prišel po slučaju. Za zimski bingo sem iskala knjigo moje soimenjakinje in nič od tega, kar je na voljo v naši lokalni knjižnici, me ni pritegnilo. Zato sem šla za Monikami brskat še na Book Depository. Priznam, da me je najprej pritegnila prav krasna naslovnica, vendar pa me je nato prepričal tudi kratek opis vsebine in dejstvo, da je knjiga zmagovalka nagrade Costa iz leta 2020. Velik bonus pa je bil tudi ta, da se zgodba odvija na otočju Trinidad in Tobago, ki za bralna potovanja prinaša kar nekaj točk. 😉 In tako se je morska deklica znašla v moji nakupovalni košarici.
Tisti, ki me spremljate dlje časa veste, da nisem ravno ljubiteljica fantazije, oziroma da po njej redko posegam. Morda me je k branju te knjige, kljub oznaki, da gre za knjigo s fantazijskimi elementi (čeprav bi jo morda lahko uvrstili tudi v magični realizem) pripeljala ljubezen do Kirke, ki se mi zdi na nek način podobna morski deklici iz Black Concha. Obe zakleti in izgnani, a ženski polni moči in volje do življenja.
“Womanhood was a dangerous business if you didn’t get it right.”
― Monique Roffey, The Mermaid of Black Conch
Glede na zgodovinske vire se je lik morske deklice prvič pojavil pred 3000 leti v zgodbi o nesrečni boginji Atargatis iz Asirije. Ta se je zaljubila v navadnega smrtnika in imela z njim hčerko, od osramočenosti pa se je nato zatekla v jezero, kjer se je njeno telo spremenilo v ribje, njena glava pa je ostala človeška.
Mnenja in teorije o tem, kako in zakaj so nastali miti o morskih deklicah so različna in verjetno nikoli ne bomo vedeli, kaj jih je navdihnilo. Dejstvo pa je, da so priljubljene junakinje prav po vsem svetu. So simbol drugačnosti, izgnanstva, krivde, sramu, lepote in nejasne spolne identitete. Med karibskimi narodi se morska deklica imenuje Aycayia in tako je ime tudi glavni junakinji romana The Mermaid of Black Conch. Pred mnogimi leti so jo v življenje morske deklice preklele ljubosumne ženske. Roman je postavljen v leto 1976, ko ameriški ribiči Ayacayio ujamejo in jo želijo prodati za bajno vsoto, nato pa jo reši domačin David, dodani pa so tudi Davidovi dnevniški zapisi iz sedanjosti.
“I was impatient, troubled by this woman who was so hard to understand. I wanted to keep her safe, or so I told myself, but maybe I fool myself too; maybe ‘keep’ was the problem. … Man, you need to give deep feelings of affection and care, not keep them.”
― Monique Roffey, The Mermaid of Black Conch
Zgodba o morski deklici služi le kot ogrodje romana, z njeno pomočjo avtorica v roman spletno vključi diskusijo o kolonializmu, njegovih posledicah, človeškosti, pohlepu, feminizmu in položaju žensk včasih in danes, ne smemo pa pozabiti tudi na tematiko ljubezni.
“The sea, that expanse of nothingness, could reflect a man back on himself. It had that effect. It was so endless and it moved around underneath the boat. It wasn’t the same thing at all as being on any expanse of earth. The sea shifted. The sea could swallow the boat whole. The sea was the giant woman of the planet, fluid and contrary. All the men shuddered as they gazed at her surface.”
― Monique Roffey, The Mermaid of Black Conch
Jezik, ki ga avtorica uporabi v romanu je vsekakor ena njegovih najbolj zanimivih prvin, zapisi iz Davidovega dnevnika so zapisani v kreolski angleščini, nekaj posebnega pa je tudi perspektiva morske deklice, ki je zapisana v verzih.
Toplo priporočam!
Vonjpoknjigah ocena: 5/5
Naslov: The Mermaid of Black Conch
Avtorica: Monique Roffey
Leto izida: 2020
Št. strani: 272
Država dogajanja: Trinidad in Tobago