Pismo hčerki je zbirka esejev, spominov Maye Angelou, pisateljice, pesnice in aktivistke za državljanske pravice. V angleščini je bila zbirka izdana leta 2009, mi pa smo prevod dočakali letos. Avtorica je znana predvsem po pisanju avtobiografij, napisala jih je kar sedem. Med njimi je najverjetneje najbolj poznana avtobiografija I know why the caged birds sing, ki sem jo že pred leti uvrstila na svoj »to bom pa res prebrala seznam«, nato pa sem presenečeno ugotovila, da v slovenščini prevoda nimamo (lahko bi jo sicer brala v izvirniku, vendar potem do tega ni nikoli prišlo). Ko so me kontaktirali iz založbe Forma 7 s ponudbo recenzijskega izvoda Pisma hčerki, sem bila zato prijetno presenečena, da bomo Mayo Angelou lahko brali tudi v slovenskem jeziku.
Maya Angelou sicer ni imela hčerk (imela je enega sina), vendar je to knjigo napisala kot zapuščino vsem ženskam, dekletom, ki jih ima za razširjeno družino. Posvetila jo je vsem ženskam, ki so ji bile mame v temnih in svetlih dneh, ženski, ki ji je dovolila, da je njena hči, ženskam, ki jih ni rodila, a so ji dovolile, da je njihova mama. V enem izmed redkih intervjujev je dejala, da je dobivala ogromno pošte mladih žensk, ki so jo imele za zelo modro osebo in v njej videle figuro matere, ona pa je na njih gledala kot na hčerke. Knjiga vsebuje 28 kratkih esejev, ki so polni modrosti, pa tudi humorja in močne sporočilnosti. Berejo se zelo hitro in tekoče, oznaka »eseji« pa jim morda dela krivico, saj gre za premišljeno mešanico spominov, poezije in modrih življenjskih nasvetov.
“Rodila sem enega otroka, sina, toda imam na tisoče hčerk. Ste temnopolte in belopolte, judinje in muslimanke, Azijke, Latinoameričanke, Eskimke in Indijanke. Močnejše in suhe, ljubke in enostavne, homoseksualne in heteroseksualne, izobražene in nepismene, vse nagovarjam. To vam zapuščam kot dediščino.”
Knjiga je ob izidu postala New York Times uspešnica. Avtorica je idejo zanjo dobila pri pregledovanju starih škatel, ki so vsebovale zapiske, polne konceptov za prihodnje knjige in pesmi, ki jih je poimenovala »WIP« (works in progress – delo v teku). Med njimi so bila tudi sporočila, namenjena njeni prijateljici Oprah Winfrey. Odločila se je, da jih spremeni v eseje, ki jih bodo lahko prebrali tudi drugi.
Vsebina esejev je zelo pestra. Maya Angelou piše o utrinkih iz svojega burnega življenja, ki so jo naučili lekcij o sočutju in trdnosti, o tem kako jo je vzgajala njena babica, o svoji prvi prostovolnji seksualni izkušnji, ki se je končala z nosečnostjo in rojstvom sina, med vrsticami se spominja izgubljenih prijateljev, z nami deli tudi kakšno humorno anekdoto (res zabavna je tista o preprogi), predvsem pa piše iz srca, kar bralec hitro začuti. Na portalu Goodreads sem zasledila komentar, da je branje besed izpod peresa Maye Angelou kot velik objem, ki ga prejmeš na slab dan in zdi se mi, da to res dobro povzame atmosfero celotne zbirke. Zgodbe so na nek način zdravilne, bralca navdajo s toplino in pozitivno energijo.
“Sem graditeljica.
Včasih gradim dobro, toda pogosto
gradim, ne da bi preiskala tla,
na katerih gradim zgradbo.
Zgradila sem prečudovito hišo
in v njej živela leto dni.
Potem pa jo je počasi odnesla plima,
ker sem postavila temelje
na sipkem pesku.”(Maya Angelou – Preživeti)
Ob branju se mi je sicer zdelo, da bi bila bralna izkušnja še boljša, če bi pred tem prebrala še druge Mayine knjige in o njenem življenju vedela kaj več, saj vsak esej ponudi le drobec njenega življenja. Morda bi tako iz vsakega lahko črpala še več, kot le po kratkem informiranju o njenem življenju na Wikipediji. 🙂
Kot zanimivost, prav v tej knjigi se pojavi tudi verjetno vsem poznan citat Maye Angelou, ki pravi: »Try to be a rainbow in someone’s cloud.«
Vonjpoknjigah ocena: 4/5
Naslov: Pismo Hčerki
Avtorica: Maya Angelou
Leto izida: 2022
Založba: Forma 7
Št. strani: 181