Kako bi se na kratko predstavila bralcem, ki te še ne poznajo? 

Živijo, moje ime je Petra. Po poklicu sem inženirka strojništva, trenutno sem mlada raziskovalka na doktorskem študiju Fakultete za strojništvo v Ljubljani. Na internetu me lahko najdete kot Erratic Engineeress, kjer v angleščini ustvarjam svoj blog o potovanjih, trajnostnemu načinu življenja, hrani, knjigah in še marsičem drugem, aktivna pa sem tudi na Instagramu in drugih družabnih omrežjih. Rada imam zmaje, sneg in sir, na splošno sem precej nerodna in skoraj vedno me zebe v noge.

Kako si se odločila za svoj poklic/študij? Si imela/imaš kakšno vzornico?

Že od nekdaj me je zanimalo, kako stvari delujejo, kar me je posledično vodilo v naravoslovje. Kljub temu, da je bila fizika moj najslabše ocenjeni predmet v gimnaziji, sem se vpisala na študij strojništva, s katerim sem nadaljevala vse do zdajšnjega doktorata in menim, da je bila to zame prava izbira. Na začetku pravzaprav nisem točno vedela v kaj se spuščam, nekako naivno so me je zanimale podmornice in konstrukterstvo, tekom študija pa sem se potem bolj našla v detajlih, snovanju kontaktov, izbiri materialov, t.j. v tribologiji.

Mislim, da še nikoli v življenju nisem zares imela vzornika ali vzornice. Seveda obstajajo ljudje, ki jih občudujem zaradi njihovih dosežkov, vendar ne do te mere, da bi šlo za vzornike.

Nam lahko na kratko opišeš svoje delo/študij?

Tribologija je eno izmed pod področij strojništva, ki se ukvarja s trenjem, obrabo in mazivi. Na kratko povedano, kjerkoli sta v kontaktu dve površini, ki se medsebojno premikata, pride v stiku med njima do trenja (sile, ki nasprotuje gibanju) zaradi hrapavosti površin, obremenitev, hitrosti itd. Če je trenje preveliko in ga ne nadzorujemo, lahko pride do povečanja temperature, poškodb površin in odnašanja materiala, kar imenujemo obraba in pomembno vpliva na življenjsko dobo naprav. Če je obrabe preveč, lahko namreč strojni deli izgubijo zmožnost opravljanja svojih funkcij in pride do odpovedi.

Trenje in obrabo v kontaktih lahko nadzorujemo in prilagajamo z uporabo maziv in/ali primerno zasnovo in izbiro površin v kontaktu, kar je dejansko srž mojega dela. V svojem doktoratu se ukvarjam z bolj temeljno raziskovalno temo (o tem morda kdaj drugič), poleg tega pa sodelujem tudi pri bolj aplikativnih projektih z industrijo in drugih raziskavah ter pedagoškem delu. Pri aplikativnih projektih gre največkrat za diagnosticiranje vzroka poškodb strojnih delov ali za svetovanje pri zasnovi novih delov, oboje pa vključuje iskanje najboljših kombinacij materialov, lastnosti površin in maziv za izbrano aplikacijo. Pri tem si pomagamo z različnimi napravami za testiranje vedenja kontaktov in z obstoječim znanjem iz literature, zato so po mojem mnenju za napredek v strojništvu enako pomembni razvojno-aplikativni in temeljni raziskovalni projekti, ki širijo nabor znanja, vendar pa se slednjim pogosto namenja premalo financiranja in pozornosti.

S kakšnimi izzivi se soočaš na delovnem mestu/pri študiju?

Trenutno je poleg očitnih raziskovalnih izzivov moj največji izziv pomanjkanje časa in organiziranosti. Izkušnje mladih raziskovalcev v naravoslovju so namreč različne; nekateri se ukvarjajo zgolj samo s svojim doktoratom, drugi pa sodelujemo tudi pri vseh ostalih aktivnostih v laboratoriju. Kadar se ukvarjaš z več stvarmi naenkrat, je lahko precej kaotično in takrat je pomembno, da veš kaj so tvoje prioritete in si temu primerno organiziraš delo, ker lahko drugače doktorat hitro pristane na zadnjem mestu.

Kaj ali kdo te motivira v težkih obdobjih?

Imam srečo, da sem obkrožena s partnerjem, prijatelji in družino, ki me v življenju podpirajo, vendar pa smo v življenju na koncu zmeraj za vse sami in nihče ne more namesto nas vstati iz postelje in se soočiti z dnevom. Verjetno me v najtežjih obdobjih dejansko najbolj motivirata moja neskončna trma in zavedanje, da imamo zgolj eno življenje z omejenim rokom trajanja, ki ga želim čimbolj izkoristiti.

Če bi lahko prosto izbirala znanstveno tematiko, s katero bi se ukvarjala, bi to bila?

Zagotovo nekaj s področja trajnostnega razvoja, kar bi prispevalo k reševanju problematike podnebnih sprememb. Včasih si zato želim, da bi namesto tribologije izbrala energetiko, vendar me to s strojniškega vidika nikoli ni dovolj zanimalo. Menim, da bi lahko naredili več na področju vzdrževanja in zagotavljanja daljše življenjske dobe naprav ter posameznih strojnih delov, bolj učinkovitega prometa in letalskega prevoza z manj izpusti itd. in prav pri vseh teh imamo opravka s tribološkimi problemi.

Kot zanimivost, eno izmed strokovnih poročil iz leta 2017 trdi, da se prb. četrtina proizvedene energije na svetu porabi za premagovanje trenja, kar je ogromno. Pogosto je problem že samo masa naprave/sistema, npr. vozila, ki ga moramo premakniti iz točke A do B, kar lahko dobro rešujemo s polimeri (plastiko) in kompozitnimi materiali. Zame so polimeri zelo zanimivi materiali, s katerimi sem se ukvarjala tudi v svojih diplomskih in magistrskih nalogah. Menim, da imajo velik potencial za tehnološke aplikacije, tako da bi po doktoratu rada nadaljevala z delom v tej smeri, hkrati pa mislim, da bi jih bilo nujno prepovedati v vsakdanjih izdelkih za enkratno uporabo, embalaži itd. Za take stvari imamo na voljo že ogromno primernih in razgradljivih bio materialov, zato se mi zdi ključna odgovorna uporaba polimerov – tam, kjer omogočajo znatne prihranke energije in lahko zagotovimo učinkovit sistem recikliranja/odstranjevanja po izteku življenjske dobe, da ne obremenjujejo okolja.

Na katere svoje dosežke si ponosna?

Težko vprašanje, ampak mogoče predvsem zato, ker ne znamo biti ponosni na majhne stvari. Ponosna sem, da sem uspešno končala študij, da sem se vpisala na doktorat in da imam v pripravi za objavo par člankov, a imam občutek, da se ta del dosežkov šele začenja in načrtujem, da jih bo še veliko. Ponosna sem, da sem šla večkrat sama na potovanje, da vsak dan znova premagujem svojo lenobo, da s partnerjem uspešno gradiva najino zvezo itd. Mogoče sem najbolj ponosna, da sem v zadnjih nekaj letih dodobra spoznala samo sebe, da vem kaj hočem in predvsem česa nočem, in da se sedaj znam kljub (pre)visokim pričakovanjem do sebe odločiti za tisto, kar me osrečuje, ne za tisto, za kar mislim, da bi se morala.

Si bila vedno deležna podpore v karieri, ki si si jo izbrala? Kaj so bili največji izzivi, ki si jih morala premagati na svoji poti?

Prijatelji in družina so me načeloma vedno podpirali, sem pa bila pogosto deležna dvomov v mojo izbiro, predvsem na začetku študija, kar mi je šlo precej na živce. Težko bi govorila o nekih posebnih izzivih, je pa res, da je strojništvo v Sloveniji še vedno ena izmed tistih panog, kjer prisotnost in enakopravnost žensk še zdaleč nista samoumevni. Poleg študija, ki še zdaleč ni enostaven, sem se tako morala ukvarjati še s predsodki in podcenjevalnim odnosom nekaterih profesorjev in sošolcev, kar je bilo kar precej stresno. Veseli me, da v zadnjih letih na fakulteti glede tega opažam izboljšave, vendar pa je odnos do žensk in soljudi na splošno precejšen problem slovenske družbe, tako da imamo pred seboj še dolgo pot.

Kakšni so tvoji osebni interesi, poleg znanosti?

Zanima me ogromno stvari, od koder tudi izhaja ime mojega bloga. Erratic v angleščini pomeni nepredvidljiv, brez vzorca, in tako je tudi z mojimi interesi. Rada kuham, berem knjige, plešem, potujem, pišem blog in se učim novih znanj. Na žalost je življenje prekratko, da bi se lahko ukvarjala z vsem, a kadar me zamika nova tema, jo vedno preučim od začetka do konca. Trenutno se npr. učim programiranja v Pythonu, španščine in vezenja, v preteklih letih pa sem preizkusila ples na drogu, športno streljanje, flamenco, swing, ples na svili, LARP in igranje namiznih iger, smučanje, rolanje, trike s poi in ognjem, izdelovanje domače kozmetike, yogo, plavanje, fermentacijo in vlaganje zelenjave, pisanje poezije idr. Z nekaterimi od navedenih hobijev se še vedno ukvarjam, k nekaterim pa se želim še vrniti, ko/če bo čas to dopuščal. Menim, da lahko v hobijih uživaš tudi, če v njih nisi zelo dober.

 

Leposlovna in neleposlovna knjiga, ki te je navdušila v zadnjem obdobju?

Moja najljubša leposlovna knjiga, poleg Tolkienovega Gospodarja prstanov, je Nočni vlak v Lizbono Pascala Mercierja, v zadnjem času pa me je navdušila tudi knjiga Atomske navade Jamesa Clearja.

Bi za konec morda želela sporočiti še kaj bodočim študentkam STEM področij? 

Predvsem to, da se je vsega možno naučiti, tudi če ne prihajaš iz naravoslovno usmerjene družine in nimaš predhodnega tehničnega znanja. Soočanje s predsodki je sicer težko, ampak če te nekaj zanima in si pripravljena v to vložiti svoj trud, se vedno najde pot, pa čeprav trnova. Včasih je lahko tudi to, da želiš nekomu dokazati nasprotno, odlična motivacija, dokler se seveda zavedaš, da na koncu študiraš in delaš na tem področju zaradi sebe in zase.