Kako bi se na kratko predstavila bralcem, ki te še ne poznajo? 

Živjo, ime mi je Urša. Po izobrazbi sem bioinformatičarka, po poklicu QA inženirka, po duši pa introvertirana oseba tisočerih interesov. Zjutraj meditiram, rada berem, še raje jem sir, znam žonglirati in skuhati res dober ješpren, vsako tretjo soboto po zadnji polni luni ustvarjam z glino, študiram vedsko astrologijo in se že deset let učim ene in iste skladbe na klavir. Aja, pa pišem tudi. Manj, kot bi si želela in več, kot sem kadarkoli mislila, da bom.

Na literarno knjižni sceni se predstavljam pod imenom Blebetalka, moj blog, na katerem objavljam svoja razmišljanja in izmišljanja, pa se skriva na domeni blebet.si. Najdete me tudi na na Instagramu in Facebooku. Imam še cel kup drugih profilov, od Goodreadsa, Wattpada, Twitterja, LinkedIna in ostalega šavja, a bodi za začetno spoznavanje dovolj.

 

 

Kako si se odločila za svoj poklic? Si imela/imaš kakšno vzornico?

Študirala sem bioinformatiko, ki je interdisciplinarna veda računalništva, biologije, biokemije, matematike, statistike, genetike, pa še kaj bi se našlo. Pri mojem delu mi pride še najbolj prav tisti računalniški del študija, se pa za svoj poklic nisem zares odločila, ampak sem vanj pristala ponesreči. Potem mi je bilo pa dovolj všeč, da sem ostala.

V zadnjem letniku sem namreč dobila priložnost študentskega dela kot QA inženirka in se nato po diplomi odločila, da se odrečem magisteriju in se zaposlim. Te odločitve nikoli nisem zavestno obžalovala, se mi pa velikokrat sanja, da sem na magisteriju (in paničarim, ker smo v mojih sanjah vedno že proti koncu semestra, jaz pa nimam narejenega še nobenega izpita), tako da mi mogoče moja podzavest poskuša nekaj sporočiti.

Posebnih vzornic nisem imela, je bilo pa v vseh dosedanjih službah okoli mene vedno veliko žensk, tudi na zelo visokih in najvišjih položajih (tu ne morem, da ne bi omenila Jutte Horstmann in Maje Mikek), kar je jasno pozitivno vplivalo na mojo predstavo o naši vlogi na tem področju.

Nam lahko na kratko opišeš svoje delo?

Moj uradni naziv je QA (quality assurance) inženirka, kar mislim da pri nas prevajamo v inženir kakovosti. Zaposlena sem kot vodja QA ekipe v majhnem ameriškem podjetju, tako da moje delo že več kot tri leta in pol poteka izključno na daljavo. Moja glavna zadolžitev je, da je naš končni produkt kvaliteten, brez napak in hroščev, konsistenten in uporabniku prijazen. To vključuje ročno testiranje produkta, implementacijo avtomatskih testov, pisanje dokumentacije, preverjanje specifikacij novih funkcionalnosti produkta, programiranje manjših popravkov in preveč sestankovanja.

Produkt na katerem delam je odprtokoden, kar pomeni, da sta tako izvorna koda kot naš proces razvoja prosto dostopna na spletu. Najbolj radovedni lahko moje delo in aktivnost zasledujete na https://gitlab.com/ursakacar, razvoj produkta pa na https://gitlab.com/eyeo/adblockplus/abpui/adblockplusui/.

 

 

S kakšnimi izzivi se soočaš na delovnem mestu?

Moje vsakdanje delo je polno zanimivih izzivov, zaradi česar je redko dolgčas. Veliko ljudi misli, da smo računalničarji grozno pametni in imamo polno glavo znanja, v resnici pa polovico delovnega časa preživimo med divjim iskanjem pravilnih odgovorov na internetu ter odkrivanju neskončnih napačnih načinov rešitve naloge, s katero se spopadamo. Resno mislim! Bistvo izkušenega inženirja ni slepo tipkanje kode in vsevednost, ampak sposobnost reševanja problemov na učinkovit in prebrisan način.

Velik izziv mi je bilo tudi prevzeti odgovornost vodenja ekipe, saj sem se poleg ničel in enic morala začeti ukvarjati še z ljudmi, in resnično povem vam, ljudje so tisočkrat bolj zapleteni. Vloga menedžerja v novodobnih podjetjih, ki se ukvarjajo z razvojem programske kode, je večinoma zelo različna od tiste, ki jo prikazujejo filmi in serije. Ne gre za pozicijo vsemogočnega šefa, ki drugim ukazuje, kaj naj počnejo, medtem ko poseda po poslovnih kosilih, ampak je treba skrbeti, da so zaposleni zadovoljni, ugotoviti, kaj jih motivira, jih mentorirati in poskrbeti za njihov nadaljnji razvoj.

Kaj ali kdo te motivira v težkih obdobjih?

Težka obdobja so normalni del življenja, na motivacijo se pa ne upam zanašati. Zame je bistveno, da se držim ustaljene rutine in v času povečane obremenjenosti neusmiljeno prioritiziram ter odrežem, kar v tistem trenutku ni pomembno. Vem, da nikoli ne bom mogla narediti vsega, pa tudi če delam noč in dan.

Kaj te poleg tvojega področja še navdušuje in zanima?

V svoji službi nisem omejena samo in zgolj na svoje zadolžitve. Smo majhna ekipa, zato vsi sodelujemo v celotnem procesu produktnega razvoja, od naumljanja novih funkcionalnosti, intervjujev z uporabniki, pisanju specifikacij, prevajanju, implementaciji… Vsa ta področja so mi zanimiva in prav vsako znanje pripomore, da bolje opravljam svoj poklic.

Če bi lahko prosto izbirala znanstveno tematiko, s katero bi se ukvarjala, bi to bila?

Včasih me mika, da bi poskusila unovčiti svojo diplomo in se zaposliti kot bioinformatičarka. A pri nas je ta poklic še bolj v povojih, sploh pa se ga težje opravlja od doma. Trenutno se še nisem pripravljena vrniti nazaj v pisarno, oziroma v tem primeru, laboratorij. Zelo mi je všeč tudi matematika (sploh diskretna matematika- teorija grafov), ki je bila osrednja tema moje zaključne naloge na faksu, in nekoč v daljni prihodnosti, ko bom imela čas (haha), bi si želela osvežiti in poglobiti znanje.

Na katere svoje dosežke si ponosna?

Ponosna sem, da sem bila soavtorica znanstvenega članka o algoritmih za iskanje popolne filogenije iz mešanih tumorskih vzorcev: https://arxiv.org/pdf/1506.07675.pdf

Ponosna sem, da sem si našla prvo službo povsem brez vez in poznanstev ter nato drugo službo brez izkušenj z delom na daljavo, čeprav so jih izrecno zahtevali.

Ponosna sem, da sem v trenutni službi v letu in pol postala vodja QA ekipe in mi je zaupano vodenje QA procesa na nivoju podjetja.

Ponosna sem, da sem sodelavko, ki je prej delala v tehnični podpori, uspela zmentorirati ter jo v roku enega leta priključiti moji QA ekipi.

Ponosna sem, da sem si ustvarila delovno okolje, ki mi zagotavlja izjemno časovno fleksibilnost in finančno stabilnost ter mi omogoča, da mi ostane veliko prostega časa za svoje hobije.

Si bila vedno deležna podpore v karieri, ki si si jo izbrala? Kaj so bili največji izzivi, ki si jih morala premagati na svoji poti?

Ne spomnim se, da bi mi kdo kdaj stal na poti ali me namenoma poskušal omejevati. Je pa naše področje lahko zelo tekmovalno. Sam moraš sam poskrbeti, da ne obstaneš na mestu in ne čakati na nekoga, da te bo zvlekel naprej. Ampak to je zgolj moja osebna in torej zelo omejena izkušnja. Niti slučajno ne bi upala trditi, da bi se jo dalo posplošiti.

Največji izziv sem bila vedno sama sebi. Potrebovala sem več let, preden sem si priznala, da služba ni moj vir notranjega zadovoljstva in da se v resnici ne želim prigrebsti na sam vrh. V moji panogi je izgorelost skorajda vprašanje časa in včasih celo značka ponosa. Ko sem se odločila, da mi je umirjena služba s fleksibilnim urnikom in veliko dopusta pomembnejša od titul in zunanjega priznanja, sem se počutila skoraj poraženo. Občudujem ljudi, ki so pripravljeni karieri posvetiti celo življenje in so pravi mojstri na svojem področju, a mene enostavno zanima preveč stvari, da bi me to osrečevalo.

Si bila kdaj deležna predsodkov? Kako si se počutila in kako si jih premagala?

Iskreno, nikoli se nisem počutila, da bi me zunanje okoliščine omejevale zaradi mojega spola. Mogoče imam srečo, ker delam na področju kjer kronično primanjkuje kadra in pa v podjetjih, ki enakopravnost na vseh področjih jemljejo zelo resno. V QA je dejansko precej žensk, veliko več kot recimo v programiranju, kar je znalo olajšati mojo izkušnjo.

Kakšni so tvoji osebni interesi, poleg znanosti?

Joj, včasih se počutim, kot da me vse zanima! Berem, pišem, ustvarjam iz gline, študiram vedsko astrologijo, pred kratkim sem začela raziskovati stoicizem in meditacijo. Skrbim tudi za več kot štirideset lončnic, s katerimi sem v zadnjih letih napolnila stanovanje in se vdajam obsesiji nege kože (vse od retinola, kislin, peptidov in ostalih aktivov), v katero sem zapadla med pandemijo. Med hišnimi opravili poslušam podcaste o cikličnosti trendov, socialnih kritikah, bontonu in serijskih morilcih. Rada potujem, a priznam, da me bolj od turističnih točk zanimata vino in kulinarika destinacij, ki jih obiščem.

Leposlovna in neleposlovna knjiga, ki te je navdušila v zadnjem obdobju?

Pred kratkim sem ponovno prebrala Orwellowo Živalsko farmo, ki me je uničila na najboljši možni način. Pri neleposlovju pa me v resnici zadnje čase prej vleče v duhovne kot v znanstvene knjige. Zadnja me je prevzela Meditations Marka Avrelija, katerega razmišljanja izpred dveh tisoč let so še danes tako aktualna. Če že moram izbrati knjigo, ki se dotika mojega poklica, mi je bila zadnja res blizu It Doesn’t Have to Be Crazy at Work, ki sta jo spisala Jason Fried in David Heinemeier Hansson, dva precej kultna tipa na področju produktnega razvoja in programske opreme.

Bi za konec morda želela sporočiti še kaj bodočim študentkam STEM področij? ☺

Če smem reciklirati besede Sarah Hagi: nosi se s samozavestjo povprečnega belega moškega. (Carry yourself with the confidence of a mediocre white man.) Občutek imam, da se ženske v naravoslovju včasih počutimo, kot da na svojih ramenih nosimo težo ugleda celotne ženske populacije. Ne upamo si tvegati, da ne bi izpadle nesposobne, če nam slučajno ne uspe. Ne upamo spraševati, ker se bojimo, da bomo izgledale neumne.

V resnici ne rabiš biti absolutno najboljša in ne rabiš se zavihteti na sam vrh, preden si zaslužiš svoje mesto v znanosti. Prav tako svoji službi ne rabiš posvetiti celega svojega življenja, da bi te ostali jemali resno. Tudi zate je, tako kot za mnoge moške, lahko služba na STEM področju zgolj in samo to – služba.